Ob svetovnem dnevu človekovih pravic (10. december) je Zagovornik načela enakosti predstavil rezultate javnomnenjske raziskave o diskriminaciji v Sloveniji, ki je potekala konec leta 2017. Rezultati so zaskrbljujoči, saj skoraj petina populacije v Sloveniji (17 odstotkov) meni, da je bila v zadnjem letu diskriminirana. Med vprašanimi pa je bila skoraj polovica diskriminiranih na delovnem mestu (48 odstotkov). Poleg tega več kot tretjina vprašanih (36 odstotkov) meni, da se je v zadnjih letih situacija glede neenakosti in diskriminacije v državi poslabšala.
Konec leta 2017 je bila med prebivalci Slovenije izvedena raziskava o percepciji diskriminacije, ki jo je izvedel Inštitut za raziskovanje trga in medijev Mediana na reprezentativnem vzorcu 1.011 prebivalcev v starosti med 15 in 75 let. Ugotovitve raziskave kažejo na zaskrbljujoče stanje glede diskriminacije in enakopravnosti v Sloveniji, saj skoraj petina populacije (17 odstotkov) v Sloveniji meni, da je bila v zadnjem letu diskriminirana. Med vprašanimi pa je bila skoraj polovica diskriminiranih na delovnem mestu (48 odstotkov), 18 odstotkov vprašanih pa je diskriminacijo občutilo na področju zdravstvenega varstva. Ob tem tudi sicer kar 61 odstotkov populacije ocenjuje, da je v Sloveniji diskriminacija najbolj razširjena na področju dela in zaposlovanja.
Zaskrbljujoče je dejstvo, da trije od štirih vprašanih, ki so menili, da so bili diskriminirani, niso sprožili nobenega od postopkov za zaščito svojih pravic, predvsem zaradi tega, ker menijo, da to ne bi ničesar spremenilo, ne vedo na koga naj se obrnejo, ali pa jih skrbi, da bi s tem zadevo le še poslabšali.
Da diskriminacija v Sloveniji ne predstavlja težave meni manj kot 5 odstotkov vprašanih in več kot tretjina (36 odstotkov) jih meni, da se je v zadnjih letih situacija glede neenakosti in diskriminacije v državi poslabšala. Več kot tretjina (36 odstotkov) populacije meni tudi, da v Sloveniji ni ustrezno poskrbljeno za preprečevanje diskriminacije in spodbujanje enakopravnosti. Stanje na področju diskriminacije naj bi se po njihovem mnenju izboljšalo predvsem z ozaveščanjem ljudi, krepitvijo odnosov med ljudmi, izboljšavo zakonske in pravne ureditve ter z vzgojo otrok v vrtcih ali šolah.
V primeru, da bi bili posamezniki priča diskriminaciji ali pa bi zanjo izvedeli, bi takšno ravnanje prijavili zgolj slabi dve tretjini. Nepripravljenost prijave diskriminacije se lahko razlaga skozi prizmo dejstva, da približno dve tretjini vprašanih (67 odstotkov) ne poznata niti enega pravnega akta, ki bi bil namenjen preprečevanju in odpravi diskriminacije. Le nekaj manj kot petina pa je kot relevantni pravi akt navedla Ustavo Republike Slovenije.
Poleg tega skoraj dve tretjini vprašanih (63 odstotkov) ne pozna niti enega organa za boj proti diskriminaciji. Če bi bili sodelujoči v raziskavi ali njihovi bližnji tarča diskriminacije, bi se jih skoraj polovica (45 odstotkov) za pomoč najprej obrnila na družinske člane.
Vprašani diskriminacijo najpogosteje razumejo kot neenako obravnavanje zaradi barve kože oziroma rase, neenako obravnavanje na splošno in neenako obravnavanje zaradi veroizpovedi. Vsak deseti vprašani pojma »diskriminacija« ni znal pojasniti. Pri tem velja omeniti, da neenako ali krivično obravnavanje samo po sebi še ni nujno diskriminacija. Po prvem odstavku 4. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo je diskriminacija definirana kot »/…/ vsako neupravičeno dejansko ali pravno neenako obravnavanje, razlikovanje, izključevanje ali omejevanje ali opustitev ravnanja zaradi osebnih okoliščin /…/«, ljudje pa kot diskriminacijo velikokrat vidijo tudi splošne krivice in sistemske napake.
Rezultati te raziskave bodo vključeni v delo Zagovornika načela enakosti. Posebno pozornost bo Zagovornik načela enakosti namenil spodbujanju enakopravnosti in prepričevanju diskriminacije z ozaveščanjem in s svetovanjem. Za izvedbo zastavljenih nalog bo potrebno zagotoviti ustrezno strokovno ekipo, na katero se bodo diskriminirani obrnili za pomoč in pravno svetovanje.
