Posebni ukrepi
Nekatere skupine oseb so zaradi njihovih osebnih okoliščin v slabšem izhodiščnem položaju kot druge. Čeprav so lahko pred zakonom enake vsem drugim, nimajo vedno enakih možnosti za koriščenje vseh pravic, ugodnosti in priložnosti.
Skupine oseb, ki so dokazano v manj ugodnem položaju zaradi določene osebne okoliščine, zato potrebujejo dodatne spodbude in ugodnosti, da bi bile zares izenačene z drugimi in imele enake možnosti sodelovanja in uveljavitve na različnih področjih družbenega življenja.
Te spodbude so v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo poimenovane posebni ukrepi. Sopomenka posebnih ukrepov je pogosto (tudi napačno) uporabljen pojem pozitivna diskriminacija.
Kdo mora izvajati posebne ukrepe
Zagovornik načela enakosti ima nalogo in pristojnost, da predlaga sprejetje posebnih ukrepov vsem ustanovam in organizacijam javnega in zasebnega sektorja.
K sprejemanju oziroma izvajanju posebnih ukrepov so zavezani vsi državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, nosilci javnih pooblastil, delodajalci, vzgojno-izobraževalni zavodi, gospodarski in drugi subjekti.
Pred predlaganjem posebnih ukrepov mora Zagovornik na podlagi neodvisnih raziskav (analiz, študij) ugotoviti, da je skupina oseb z določeno osebno okoliščino resnično v slabšem položaju, in presoditi, da je sprejetje posebnega ukrepa potrebno in ustrezno sredstvo za odpravo neenakega položaja določene skupine.
Pomembno je, da s posebnim ukrepom zasledujemo točno določen in merljiv cilj. Ko ga dosežemo, izvajanje teh ukrepov oziroma pozitivna diskriminacija preneha.
Posebni ukrepi Zagovornika iz leta 2019
Zagovornik načela enakosti je na Ministrstvo za zdravje naslovil priporočilo za izvajanje posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti v zvezi z izboljšanjem zdravstvenega stanja pripadnikov romske skupnosti v Sloveniji.
Kot med drugim ugotavlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), namreč:
1. Romi umirajo mlajši – v povprečju Romi umirajo 22 let mlajši kot splošno prebivalstvo.
2. Umrljivost romskih otrok do petega leta je zelo visoka – kar štirikrat višja je umrljivost romskih dojenčkov do prvega leta starosti v primerjavi z dojenčki, ki se rodijo v celotni populaciji; umrljivost romskih otrok v starosti od 1. do 4. leta starosti je sedemkrat višja v primerjavi z otroki enake starosti v celotni populaciji.
3. Romi imajo višjo stopnjo hospitalizacij zaradi bolezni dihal, infekcijskih in parazitarnih bolezni, bolezni obtočil in prebavil.
4. Pri romskih ženskah je ugotovljena zelo visoka stopnja bolnišničnih obravnav zaradi stanj, povezanih z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem.Dokument:
