Zagovornik načela enakosti je leto po odpravi diskriminacije nekaterih žensk pri dostopu do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) pripravil okroglo mizo o tem, kako se spremenjena zakonska ureditev izvaja v praksi. V razpravi, ki je pod naslovom »Enakost v praksi: dostop do OBMP za vse ženske« potekala v Slovenski kinoteki v Ljubljani, so sodelovali zagovornik Miha Lobnik, vodja programa OBMP na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana dr. Nina Jančar, pravni strokovnjak dr. Urban Vrtačnik, nekdanja pravna svetovalka parom pri dostopu do OBMP in mati v istospolni zvezi Maša Jerićević Šušteršič, nekdanji poslanec državnega zbora Jani Möderndorfer in nekdanji državni svetnik mag. Peter Požun. Pogovoru je sledilo predvajanje filma Dokazi ljubezni o izkušnjah kvirovskih oseb pri dostopu do OBMP po legalizaciji istospolnih porok v Franciji.
Odkar je v veljavi nova zakonska ureditev, je pomoč pri zanositvi na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana poiskalo šest istospolnih ženskih parov in štiri samske ženske, je na okrogli mizi povedala zdravnica dr. Nina Jančar. »Zdravstveni delavci v javnih zdravstvenih ustanovah smo zavezani k spoštovanju zakonov, tu ni mesta za ugovore vesti. Vsem pacientkam zagotavljamo enako, strokovno in kakovostno obravnavo. Dovolj je zdravnikov, dovolj embriologov, da pokrijemo potrebe v celotni Sloveniji.«
Peter Požun, ki je poslovni direktor klinike, je dodal, da so tudi pred spremembo zakonodaje obravnavali nosečnice in porodnice, ki so zaradi diskriminatorne slovenske ureditve pomoč pri zanositvi poiskale v tujini, nato pa rodile v Sloveniji. »Ni nam bilo prijetno poslušati zgodb, kaj so te ženske morali dati čez. Cene postopkov OBMP so šle tudi do 30 tisoč evrov in to je bilo zanje seveda veliko odrekanje.«
Med temi, ki so postopek OBMP izvedle v tujini, sta bili tudi Maša Jerićević Šušteršič in njena žena. Jeričevič Šušteršič je delovala tudi kot svetovalka istospolnim ženskim parom in samskim ženskam, ki so se odločale za otroka. »Ko se je istospolnemu paru rodil otrok, je bila samo biološka mama vpisana v njegov rojstni list. Nebiološka mama je morala potem enostransko posvojiti tega otroka, kar je trajalo vsaj leto dni. In če bi se v tem času biološki mami kaj zgodilo, niso bile določene dolžnosti nebiološke mame do tega otroka in je bilo veliko vprašanje otrokovih koristi. Po letu 2019 se je tudi zaradi delovanja Zagovornika in društva Legebitra omogočila možnost priznanja očetovstva s strani nebiološke mame. To poimenovanje je še danes enako. Tudi jaz kot nebiološka mama sem imela očetovski dopust, očetovsko nadomestilo, zame je veljala domneva očetovstva.«
Kot je še dejala, se so se prošnje za nasvete, ki jih je prejemala, nanašale tudi na stiske nebioloških mam, ki so se srečevale z vprašanjem, kako naj se kot nebiološke mame obnašajo, kako naj živijo s svojo vlogo.
»Vprašanja otrok v istospolnih parih je bil največji tabu in tudi vir največjega strašenja,« je zagovornik Miha Lobnik komentiral 25-letna prizadevanja, da bi odpravili diskriminacijo istospolno usmerjenih in samskih žensk pri dostopu do OBMP. Pri tem je sprva deloval kot aktivist, nato pa kot predstojnik državnega organa za varstvo pred diskriminacijo. »Marsikdo je bil razočaran, kako pozno smo se pri Zagovorniku lotili te teme. A imeli smo naval raznih primerov in potrebovali bi več strokovnjakov. Ko pa smo k temu pristopili, smo to naredili z močno pravno ekipo in prispevali svoje v procesu odprave diskriminacije.«
Državni zbor je Zakon o zakon spremenil po navodilu ustavnega sodišča, ki je novembra 2024 odločilo, da je ureditev diskriminatorna do žensk, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Tem ženskam pomoč pri zanositvi ni bila na voljo le zato, ker so samske, razvezane, ovdovele ali pa živijo v istospolni zvezi. Ustavno sodišče je o tem presojalo na pobudo Zagovornika iz decembra 2021 in skupine poslancev Državnega zbora iz leta 2020.
Pravnik dr. Urban Vrtačnik je dejal, da odločitve ustavnega sodišča ne bi smeli tolmačiti na način, da je bil zakon v času, ko je bil sprejet in do noveliranja krakorkoli problematičen. Ocenil je, da je treba zadnjo presojo pripisati temu, da se družba razvija in da se je od leta 2000, ko je bil zakon sprejet, do danes razširila tudi definicija zdravja, ko realizacijo starševstva razumemo kot pomemben del socialne in psihološke komponente človeka, ki vpliva na njegovo celokupno zdravje. Vseeno je ocenil, da je ureditev zdaj dobra in je lahko za zgled tudi drugim državam.
Zagovornik Lobnik je takšno razlago zavrnil in opozoril na to, kako delujejo predsodki. Kot je dejal, diskriminatorna omejitev pri dostopu do umetne oploditve ni bila povezana z razumevanjem zdravja ali medicino, temveč s pogledom, da so istospolna razmerja napačna in neustrezna za otroke, ki bi v takšnih družinah odraščali. »V tem smislu vemo za istospolne pare, ki morda niso imeli denarja za plačilo samoplačniške storitve OBMP v tujini in so se premaskirali v heteroseksualne pare ter oploditev brezplačno dosegli v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji. Imeli smo torej sistem, kjer so vsi lahko sodelovali le, če so se obnašali in bili videti »pravilno«. Logika izključevanja je bila: vi to uporabljajte, le da se to ne vidi.«
V razpravi so Lobnik, Požun in Jani Möderndorfer predstavili tudi svoje izkušnje pri odpravljanju diskriminacije v zakonodaji glede dostopa do OBMP vse od leta 2000. Izrazili so zadovoljstvo, da je ta možnost zdaj vendarle zagotovljena vsem ženskam, čeprav so aktivnosti in prizadevanja za to trajala četrt stoletja.
