Search
Close this search box.

Raziskave o diskriminaciji

Zagovornik načela enakosti ima v skladu z 21. členom Zakona o varstvu pred diskriminacijo tudi naslednje naloge:
– opravlja neodvisne raziskave o položaju oseb z določeno osebno okoliščino ter ostalih vprašanj v zvezi z diskriminacijo oseb z določeno osebno okoliščino;
– objavlja neodvisna poročila in daje priporočila v zvezi z ugotovljenim položajem oseb z določeno osebno okoliščino, in sicer glede preprečevanja in odpravljanja diskriminacije ter sprejemanja posebnih in drugih ukrepov za odpravo diskriminacije.

Raziskave Zagovornika načela enakosti:

Namen raziskave je bil preveriti stališča o zdravstvu in razširjenost diskriminacije v zdravstvu v Sloveniji. 

Dokumenti:

Poročilo o raziskavi o diskriminaciji na področju zdravstvenega varstva (.pdf)

Zagovornik načela enakosti je konec leta 2022 z raziskavo s klici v ambulante družinske medicine ugotovil, da veliko ambulant ne zagotavlja vseh predpisanih možnosti naročanja – to je: osebno v ambulanti, po telefonu, po pošti ali elektronsko. To določa 15.a člen Zakona o pravicah pacientov.

Tako npr. možnosti naročanja po telefonu v nekaterih ambulantah splošnih oziroma osebnih zdravnikov niso bile zagotovljene ves ordinacijski čas, ampak le nekaj ur dnevno. Informacije o načinih naročanja na avtomatskih telefonskih odzivnikih niso bile popolne oziroma so bile podane prehitro, da bi si jih bilo mogoče zabeležiti ali zapomniti. Nekatere ambulante niso bile opremljene z avtomatskimi telefonskimi odzivniki oziroma so bile informacije na teh odzivnikih zastarele ali pomanjkljive. Nekatere tudi niso zagotavljale naročanja po pošti in osebno z obiskom ambulante. Tudi obvestila na spletnih straneh nekaterih ambulant so bila pomanjkljiva.

Iz teh ugotovitev izhaja, da so bile takrat nekatere ranljive skupine pri dostopu do splošnega zdravnika v slabšem položaju. Težave pri dostopu do zdravstvene oskrbe so imeli predvsem starejši, ljudje z invalidnostmi, tisti, ki težje govorijo slovensko, in tisti z resnimi zdravstvenimi stanji, saj ne morejo, ne znajo ali ne zmorejo uporabljati novih komunikacijskih tehnologij.

O teh ugotovitvah je Zagovornik februarja 2023 seznanil Ministrstvo za zdravje in izdal več priporočil za odpravo nepravilnosti. O tem je obvestil tudi Zdravstveni inšpektorat in ga pozval k ukrepanju. Ta je v nadzoru, ki ga je marca lani izvedel pri 49 izvajalcih zdravstvene dejavnosti, ugotovil, da kar 78 odstotkov izvajalcev svojim pacientom ne omogoča naročanja skladno z Zakonom o pravicah pacientov ter jim tako omejuje pravice do dostopa do zdravstvenih storitev. Inšpektorat je izdal več opozoril in navodil za odpravo pomanjkljivosti in napovedal ponovitev nadzora.

Dokumenti:

 

 

Izvajalca projekta: Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani

Obdobje trajanje projekta: 24 mesecev

Povzetek ugotovitev:

Ključni sklopi raziskovalnih dejavnosti so bili družboslovna študija, študija s pravno analizo ter pregled in analiza izdelkov Zagovornika v obdobju od leta 2016 do vključno leta 2021.

Raziskovalci Fakultete za socialno delo UL, ki so pripravili družboslovno študijo, so se osredotočili na širši družbeni položaj posameznikov, ki jih diskriminacija posebej ogroža. V okviru družboslovne študije so pripravili tudi osnutek osveščevalne akcije.

Raziskovalci so opozorili, da se pri sociološkem raziskovanju strukturne diskriminacije soočajo s težavami zaradi odsotnosti ali pomanjkljivih zbirk podatkov. Kot primere odsotnosti zbirnih podatkov navajajo podatke o:

  • prvem jeziku socializacije pri Romih in drugih manjšinah;
  • diagnozah, ki jih ima populacija otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in/ali oviranostmi;
  • zapornikih po starosti, spolu, vrsti dejanja, na podlagi katerega so bili obsojeni, in dolžinah izrečenih zapornih kazni.

 

Ti podatki so potrebni, npr. za boljše načrtovanje izobraževalne politike, višjo raven skrbi v zdravstvu ter za varstvo in spremljanje uresničevanja pravic omenjenih skupin ljudi.

Raziskovalci so priporočili nadaljnje raziskovanje položaja in uresničevanja pravic naslednjih skupin:

  • odrasli z oviranostmi v socialnem varstvu, na področju zaposlovanja in trga dela;
  • stari ljudje v domski oskrbi, njihovo zagovorništvo in participacija;
  • otroci in mladostniki z ovirami na področju socialnega varstva in šolanja;
  • družine na področju trga dela in stanovanjske politike;
  • ženske na področju trga dela in glede nadlegovanja kot oblike diskriminacije;
  • LGBTIQ ljudje glede pravnega priznanja spola in dostopnosti do zdravstva ter posegov v zdravstvu, brezdomnosti mladih itn.

 

Raziskovalci Pravne fakultete UL, ki so izvedli študijo s pravno analizo, ugotavljajo, da strukturna diskriminacija ni pravno opredeljen pojem, ne v mednarodnem pravu in ne v pravu EU ali v domači zakonodaji. Sistem varovanja človekovih pravic je namreč osredotočen predvsem na varstvo pravic posameznikov, na varstvo skupin pa le v omejenem obsegu. Mednarodna politična, pogodbena in sodna telesa večinoma ne opredelijo pojma strukturne diskriminacije oziroma ga redko uporabljajo. Nekateri organi v EU so sprejeli lastno definicijo tega pojma.

Raziskovalci so izhajali iz tega, da strukturna diskriminacija vsebuje tako institucionalno diskriminacijo (s pravnimi predpisi in postopki ter izhodišči, ki omogočajo dostop do virov in izvajanja nadzora) kot t.i. kulturno diskriminacijo (s široko zasnovanimi sistemi kategorizacij, stereotipov in paradigem). Ugotovili so, da so strukturni diskriminaciji velikokrat podvržene osebe ali skupine oseb, ki so ranljive zaradi več osebnih okoliščin hkrati in tudi na več družbenih področjih življenja.

Študija s pravno analizo vsebuje celovit pregled pravnih podlag za obravnavo strukturne diskriminacije in odzivov mednarodnih globalnih in regionalnih političnih, strokovnih in sodnih organov, institucij in teles, med njimi OZN in EU. Študija vsebuje tudi pregled odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in domače sodne prakse.

Raziskovalci so ugotovili, da se strukturna diskriminacija najpogosteje kaže kot diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin rase in etnične pripadnosti, posebej v zvezi s položajem pripadnikov romske skupnosti, pa tudi z diskriminacijo na podlagi invalidnosti in spola.

Zaključne ugotovitve raziskave so bile, da se v zadnjem času izraz strukturna diskriminacija uporablja predvsem v poročilih z ugotovitvami o diskriminatornih ravnanjih v času epidemije covida-19. Nanaša se na področja dostopa do izobraževanja za otroke, neenakosti med spoloma, dostopa do zdravstvenega varstva in predvsem do cepiv, zaposlovanja ter na strukturno diskriminacijo starejših, beguncev in migrantov, žensk in deklet, oseb z invalidnostjo, otrok ter LGBTIQ ljudi.

Dokumenti:

Izvajalec projekta: Mirovni inštitut

Obdobje trajanje projekta: 24 mesecev

Povzetek ugotovitev:

Zaključno poročilo raziskovalnega projekta vsebuje pregled razpoložljivih virov podatkov o enakopravnosti, enaki obravnavi in enakih možnostih (equality data) po področjih družbenega življenja, kjer prihaja do diskriminacije na podlagi etničnosti, nacionalnosti, »rase« in/ali vere. EU in drugi mednarodni nadzorni mehanizmi opozarjajo Slovenijo na pomanjkanje preglednih, razčlenjenih in verodostojnih podatkov o obstoju diskriminacije glede na osebnih okoliščin narodnosti, državljanstva, barve kože in vere.

Zatem so povzeti rezultati situacijskega testiranja ter druge kvalitativne in kvantitativne analize, ki opredeljujejo področja življenja in življenjske situacije, v katerih najpogosteje prihaja do diskriminacije zaradi osebnih okoliščin etničnosti, »rase«, nacionalnosti in/ali vere.

Analiza stanja je pokazala, da v Sloveniji primanjkuje podatkov o izkušnjah z diskriminacijo, ki bi bili pridobljeni neposredno od pripadnikov manjšinskih skupin in bi omogočali opredelitev najbolj problematičnih področij življenja, in podatkov, ki bi neposredno dokazovali diskriminacijo.

Raziskovalci so izvedli terensko raziskavo, ki je obsegala: spletno anketo, situacijska testiranja ter poglobljene polstrukturirane ekspertne intervjuje.

Analiza kvantitativnih podatkov, pridobljeni s spletnim anketnim vprašalnikom, je pokazala, da se je 84 odstotkov anketirancev že počutilo diskriminirane na podlagi vsaj ene osebne okoliščine. Najpogosteje so navajali diskriminacijo na podlagi spola, ki so jo občutno večkrat navajale ženske kot moški.

Slabe tri četrtine anketiranih, ki so se opredelili za pripadnike narodnostnih ali etničnih manjšin, in le nekoliko manjši delež anketiranih, ki so bili rojeni v drugi državi, je poročalo o izkušnji diskriminacije v Sloveniji zaradi narodnosti in državljanstva. Anketirani pripadniki pravoslavne ali islamske vere so v več kot 55 odstotkih poročali o doživljanju diskriminacije na podlagi vere.

Spletna anketa je pokazala, da so anketiranci, ne glede na osebno okoliščino, diskriminacijo najpogosteje doživljali na delovnem mestu, pri iskanju zaposlitve ter v javnosti ali na spletu. Nekoliko manj pogosto so anketirane osebe poročale o diskriminaciji v zdravstvu, v lokalih ali trgovinah, na uradih ali v javnih institucijah ter pri dostopu do stanovanj.

Raziskava ugotavlja močno povezanost diskriminacije na podlagi barve kože, jezika in vere z diskriminacijo na osnovi narodnosti in državljanstva. To pomeni, da oseba doživlja diskriminacijo zaradi več osebnih okoliščin hkrati.

Rezultati situacijskega testiranja so pokazali, da je diskriminacija oseb z osebno okoliščino etničnosti, »rase«, nacionalnosti in/ali vere najbolj očitna na stanovanjskem področju in na področju dela in zaposlovanja. Za področji izobraževanja in zdravstva tega podatki situacijskega testiranja niso pokazali, vendar to ne pomeni, da do diskriminacije na teh področjih ne prihaja.

Intervjuvanci poglobljenih polstrukturiranih ekspertnih intervjujev so v svojih navedbah med drugim pojasnjevali, da so različna področja neenake obravnave neločljivo povezana tako z osebnimi občutki posameznikov, ki diskriminacijo doživljajo, kot tudi z zunanjimi okoliščinami. Slednje bi šele ob podrobnejši obravnavi pristojnih institucij morda lahko pokazale tudi na sistemske neenakosti. Večkrat so intervjuvanci omenjali, da gre pri diskriminaciji za prikrit in težko dokazljiv pojav in se spraševali o definiciji diskriminacije.

Zaključno poročilo navaja, da je diskriminacija na podlagi osebne okoliščine narodnosti, državljanstva, barve kože in vere v Sloveniji posebej prisotna pri zaposlovanju in na delovnem mestu, v zdravstvu, pri dostopu do storitev, na stanovanjskem trgu in v upravnih postopkih. Opozarja, da so nekatere zaposlitve nedostopne zaradi zakonodaje, npr. zaradi pogoja državljanstva. Kot pereče so raziskovalci izpostavili težave z bankami, saj se tuji državljani kljub evropski direktivi in domači zakonodaji, ki jamčita dostop vsaj za osebne račune, še vedno srečujejo z zavračanjem odpiranja bančnih računov.

Podatki kažejo, da diskriminacijo najpogosteje doživljajo osebe, ki jih večinsko prebivalstvo obravnava kot tujce. Posebej je diskriminacija prisotna v odnosu do prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev, ki poročajo tudi o izkušnjah s policijskim etničnim profiliranjem. Nekateri v javnosti doživljajo vsakodnevne negativne opazke in sovražni govor na spletu.

Neenako obravnavo običajno spremljajo predsodki in jezikovne ovire. Predsodki vplivajo na diskriminatorne prakse in zavirajo enako obravnavo. Slabše poznavanje ali nerazumevanje slovenskega jezika osebam pogosto kljub uradnim pravilom še vedno onemogoča enako obravnavo. Obravnavane osebne okoliščine ne pomenijo, da gre v primerih neenake obravnave nujno za tuje državljane, saj so diskriminirani tudi v Sloveniji rojeni in živeči ljudje zgolj na podlagi njihovega imena in priimka, barve kože, jezika, etničnosti ali religije.

Po ugotovitvah raziskovalcev bi morala država zagotavljati možnosti za osveščanje in boj proti diskriminaciji. Predvsem pa manjka kakovostnih podatkov o diskriminaciji na osnovi etničnosti, nacionalnosti, »rase« in/ali vere, ki bi se zbirali po usklajeni metodologiji in longitudinalno.

Dokumenti:

Analize Zagovornika:

Raziskave Sveta Evrope: