Razlika med krivico in diskriminacijo
Dogajanje, ki ga sami doživljamo kot nedopustno ali krivično, večkrat označimo za diskriminacijo.
Vendar pa vsaka krivica ni nujno tudi diskriminacija.
O diskriminaciji lahko govorimo šele, ko so razlog oziroma podlaga za določeno krivično ravnanje osebne okoliščine osebe, ki je bila neprimerno ali slabše obravnavana.
To pomeni, da je bil nekdo slabše obravnavan samo zaradi tega, ker je moški ali ženska (osebna okoliščina spola), ker je določene narodnosti (osebna okoliščina narodnosti), ker ima drugačno barvo polti od večine v določenem okolju (osebna okoliščina rase ali etničnega porekla), ker ne zna jezika določenega okolja (osebna okoliščina jezika), ker je kristjan, musliman ali pripadnik kakšne druge vere (osebna okoliščina vere ali prepričanja), ker ima določene invalidnosti (osebna okoliščina invalidnosti), zaradi njegovih let (osebna okoliščina starosti), ker se zaljublja v osebe istega spola (osebna okoliščina spolne usmerjenosti), ker je kljub telesnim značilnostim, ki jih pripisujemo moškemu ali ženskemu spolu, njegovo ali njeno vedenje bolj podobno vedenju, ki ga pripisujemo drugemu spolu (osebna okoliščina spolne identitete in spolnega izraza), ker je nekdo brezdomec (osebna okoliščina družbenega položaja), ker je nekdo reven (osebna okoliščina premoženjskega stanja), ker ima določeno izobrazbo (osebna okoliščina izobrazbe), zaradi nosečnosti, starševstva in podobno.
Če v prijavljeni zadevi ni mogoče določiti ene ali več osebnih okoliščin, ki naj bi bile razlog za neenako obravnavo, zelo verjetno ne gre za diskriminacijo, ampak morda za druge nepravilnosti, za katere pa so pristojni drugi organi, ne Zagovornik načela enakosti.
V takšnih primerih lahko Zagovornik žrtvam zgolj svetuje o možnostih ukrepanja in o tem, na koga se lahko obrnejo.
