Ustavno sodišče je pritrdilo, da je zakonodaja, ki ureja dostop do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), diskriminatorna do žensk, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti. Tem ženskam pomoč pri zanositvi ni na voljo le zato, ker so samske, razvezane, ovdovele ali pa živijo v istospolni zvezi. Ustavno sodišče je o tem presojalo na pobudo Zagovornika načela enakosti iz decembra 2021 in skupine poslancev Državnega zbora iz leta 2020. Zagovornik je zahtevo dal po tem, ko je ocenil, da je manj ugodna obravnava neplodnih žensk, ki niso v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, neupravičena. Po 14. členu ustave so namreč človekove pravice zagotovljene vsem ne glede na njihove osebne okoliščine, 55. člen ustave pa vsem zagotavlja svobodno odločanje o rojstvu otrok.
Zagovornik je na pobudo samske ženske, ki so ji bili le zato, ker je samska, na podlagi določb zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) zavrnjeni vsi zdravstveni ukrepi pomoči pri spočetju otroka, opravil oceno diskriminatornosti delov tega predpisa in zakona o partnerski zvezi (ZPZ).
Kot osebno okoliščino, ki je podlaga za različno obravnavo neplodnih žensk pri dostopu do OBMP, je prepoznal zakonski stan in spolno usmerjenost. Zakonski stan v Sloveniji je takrat zajemal zakonsko zvezo, zunajzakonsko skupnost, sklenjeno partnersko zvezo, nesklenjeno partnersko zvezo, samski stan, razvezo in vdovstvo. Zakonski stan kot osebno okoliščino, zaradi katere nihče ne sme biti diskriminiran, priznava tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.
V postopku ocene diskriminatornosti zakonodaje, ki ureja zdravljenje neplodnosti in postopke OBMP, Zagovornik ni prepoznal utemeljenih razlogov za uveljavljeno različno obravnavo neplodnih žensk na podlagi zakonskega stanu. Zato je decembra 2021 postopek zaključil z oceno, da je zakonska ureditev dostopa do postopkov OBMP diskriminatorna. Dostop do storitev zdravljenja neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo namreč zagotavlja le neplodnim ženskam, ki so poročene ali so v zunajzakonski skupnosti. Vse ostale so iz koriščenja te možnosti izključene. Področje pa je tako zakonsko urejeno kljub temu, da so po 14. členu ustave vsem zagotovljene človekove pravice ne glede na njihove osebne okoliščine. Prav tako 55. člen ustave določa, da je v Sloveniji odločanje o rojstvu svojih otrok svobodno in da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine.
Zagovornik je na podlagi ocene diskriminatornosti Ustavnemu sodišču predlagal izvedbo ocene ustavnosti delov ZZNPOB in ZPZ, ki urejajo dostop do postopkov OBMP. Predlagal je prednostno obravnavo zadeve, saj se postopek OBMP dovoli samo ženski v starostni dobi, ki je še primerna za rojevanje. Opozoril je, da se vsak dan, ko je takšna zakonodaja še v veljavi, nepovratno posega v pravni položaj žensk, ki so po oceni Zagovornika diskriminirane. Po oceni organa za varstvo pred diskriminacijo gre pri tej ureditvi tudi za hujšo obliko diskriminacije, saj je množična in že dolgotrajna – ZZNPOB je bil namreč sprejet leta 2001.
Ustavno sodišče je Zagovorniku v delu, ki se nanaša na ZZNPOB, pritrdilo. Ustavno sodišče v odločbi navaja, da je ZZNPOB v neskladju z ustavo, saj prepoved OBMP za samske ženske in ženske v istospolni skupnosti temelji izključno na njihovih osebnih okoliščinah spolne usmerjenosti in zakonskega stanu. Tako razlikovanje pa je, kot pravi Ustavno sodišče, v neskladju s 14. in 55. členom ustave.
Državni zbor mora ugotovljeno neskladnost z ustavo odpraviti v roku enega leta.
