Zagovornik načela enakosti je o merilih za dodelitev nagrad, stimulacij in dodatkov, ki jih je trgovsko podjetje izplačevalo zaposlenim, ugotovil, da so bila diskriminatorna. Višina teh dodatkov k plači je namreč temeljila na prisotnosti delavcev na delovnem mestu, kar je lahko povzročilo, da so bili pri teh izrednih prejemkih prikrajšani tisti, ki na delu niso mogli biti prisotni zaradi njihovih osebnih okoliščin zdravstvenega stanja, invalidnosti, nosečnosti in starševstva.
Zagovornik je po prejetju dveh anonimnih prijav diskriminacije v trgovskem podjetju preveril, ali je to različne dodatke k plači izplačalo skladno z zakonom o varstvu pred diskriminacijo. Diskriminacija je po tem zakonu vsako neupravičeno neenako obravnavanje osebe na podlagi njenih osebnih okoliščin v primerjavi z drugimi, ki so v primerljivem položaju, a teh osebnih okoliščin nimajo. Osebne okoliščine pa so spol, barva kože, narodnost ali etnično poreklo, jezik, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, zdravstveno ali premoženjsko stanje, starševstvo in podobno.
Zagovornik je potrdil očitek prijaviteljev, da je podjetje pri izplačilu nagrade iz poslovne uspešnosti družbe oziroma letne premije, kot je nagrado imenovalo samo, delovalo diskriminatorno. Določilo je, da bodo celoten znesek nagrade prejeli samo zaposleni, ki med letom, za katerega se je izplačala, niso bili odsotni z dela. S tem pa je povzročilo, da so nižji znesek prejeli tisti, ki so bili med letom z dela zaradi osebnih okoliščin zdravstvenega stanja, nosečnosti in starševstva oziroma skrbi za družinske člane. Ti zaposleni so merilo stalne prisotnosti na delovnem mestu zaradi teh njihovih osebnih okoliščin težje dosegli kot njihovi sodelavci, ki so imeli srečo, da med letom niso zboleli ali jim ni bilo treba z dela zaradi nosečnosti in drugih neodložljivih družinskih obveznosti. Zagovornik je zato ugotovil, da je bilo merilo za izplačilo nagrade določeno diskriminatorno.
Merilo prisotnosti na delovnem mestu je podjetje upoštevalo tudi pri dodelitvi mesečne stimulacije za uspešno poslovanje. Te zaposleni niso prejeli, če so bili v določenem mesecu z dela odsotni več kot pol meseca. Zagovornik je tudi glede te prakse odločil, da je diskriminatorna, saj tudi to merilo težje dosežejo delavci z določenimi osebnimi okoliščinami. Kriterij je bil samo navidezno nevtralen za vse zaposlene, dejansko pa je nekatere samo zaradi njihovih osebnih okoliščin postavil v slabši položaj, ki se je odrazil v neizplačilu mesečne stimulacije.
Enako odločitev je Zagovornik sprejel tudi glede dodatka za delo v času epidemije covida-19, ki ga je podjetje izplačalo samo tistim, ki so bili med epidemijo z dela odsotni manj kot 20 odstotkov delovnega časa ali so imeli manj kot 30 dni bolniške odsotnosti. Tako je v manj ugoden položaj ponovno postavila delavce, ki so bili z dela odsotni zaradi osebnih okoliščin zdravstvenega stanja in starševstva, pa čeprav so delo med epidemijo dejansko opravljali.
Kot je znano, je Zagovornik diskriminacijo pri nagradah iz poslovne uspešnosti podjetij ugotovil že večkrat. V enem izmed primerov je Upravno sodišče v celoti sledilo argumentaciji Zagovornika, Vrhovno sodišče pa je argumentacijo potrdilo posredno, ko v taistem primeru ni dovolilo revizije. Argumentacijo iz te odločbe je Zagovornik uporabil tudi pri odločanju v primeru trgovskega podjetja. Celotna odločba je dostopna na naslovu: https://zagovornik.si/zakljucena-ugotavljanja-diskriminacije/.
