V oglaševalski akciji »Znamenja«, ki je na provokativen način opozarjala na nasilje v družini, niso bili izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev diskriminacije. Primer ni izpolnjeval kriterijev definicije nadlegovanja kot oblike diskriminacije po zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Za potrditev, da je določeno ravnanje lahko nadlegovanje, kot ga prepoveduje zakon, mora Zagovornik načela enakosti potrditi obstoj vseh elementov takega ravnanja. V obravnavanem primeru je potrdil, da so se zaradi plakatov nekateri počutili nadlegovane, ni pa mogel dokazati, da je bil tak učinek načrtovan. Kot bistveno je upošteval tudi dejstvo, da so organizatorji oglaševalske kampanje že ob prejetju prvih pritožb plakate prilagodili tako, da so postali nemoteči.
Zagovornik je po objavi veleplakatov s podobo otroka z materinim znamenjem na enem licu in modrico, ki je označena kot očetovo znamenje, na drugem licu prejel prijavo diskriminacije. Prijavitelj je zatrjeval, da plakati pozivajo k razumevanju moških v družbi kot tistih, ki so edini odgovorni za nasilje v družini. Kot oblike diskriminacije je navedel nadlegovanje in pozivanje k diskriminaciji. Kot osebno okoliščino diskriminacije je navedel spol.
Zagovornik je v postopku preveril dejstva in okoliščine primera. Izvajalci kampanje so pojasnili, da je bil njihov namen sporočiti, da nasilje v družini in intimno-partnerskih odnosih v času epidemije narašča in da so najbolj ogroženi otroci, ženske in starejši ljudje. Temelj oglaševalne kampanje in vsebine spornega plakata so bili podatki raziskav, ki kažejo, da so povzročitelji nasilja v družini sicer res osebe vseh spolov, vendar v veliki večini, v okrog 90 odstotkih primerov, moški. V Sloveniji so osumljeni za kaznivo dejanje nasilja v družini v 95 odstotkih primerov moški. Osumljeni kaznivega dejanja, pri katerem je oškodovan otrok, pa so bili v letu 2019 v 70 odstotkih primerov moški, v 51 odstotkih primerov pa ženske (ponekod sta namreč osumljena oba).
Zagovornik je ugotovil, da se je več posameznikov obrnilo na izvajalce kampanje in jim sporočilo, da je vsebina plakata neprimerna in da se ob njem počutijo prizadeti. Izvajalci so upoštevali opozorila in spremenili sporočilo plakata.
Plakat tudi po oceni Slovenske oglaševalske zbornice ni bil primeren. Oglaševalsko razsodišče je odločilo, da je oglas neprimeren, ker je sporočilo mogoče razumeti kot trditev, da so samo očetje nasilni do otrok.
Za ugotovitev diskriminacije v obliki nadlegovanja mora Zagovornik najprej potrditi obstoj subjektivne in objektivne komponente nadlegovanja. Ob tem pa mora glede na 8. člen zakona o varstvu pred diskriminacijo preveriti tudi, ali je domnevno diskriminirana oseba povedala, da jo ravnanje nadleguje, in ali se je nadlegovanje nadaljevalo tudi še po teh opozorilih. Šele če ravnanje izpolnjuje obe komponenti nadlegovanja in se nadaljuje kljub opozorilom o žaljivosti, ga je možno označiti kot diskriminatorno nadlegovanje.
V obravnavanem primeru je Zagovornik potrdil obstoj subjektivne komponente nadlegovanja, saj je iz prijave diskriminacije in pritožb, ki so jih prejeli izvajalci kampanje, lahko prepoznal, da so plakati pri nekaterih očetih povzročili občutek ponižanja, sramu, prizadetosti in posegli v njihovo dostojanstvo. Ni pa potrdil obstoja objektivne komponente, saj akcija ni imela vsesplošnega namena ali učinka ustvarjanja zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja za moške oziroma očete.
Plakatov kot diskriminatorno nadlegovanje ni mogel prepoznati zato, ker so izvajalci kampanje po prejetju pritožb sporočila plakatov ustrezno spremenili. Potrdil pa ni niti očitka prijavitelja o tem, da plakati pozivajo k diskriminaciji, saj z besedami ali slikovno tudi v prvotni obliki niso nikogar spodbujali k diskriminatornim ravnanjem ali ščuvali k sovraštvu.
Zato je sklepno ugotovil, da plakati kljub temu, da so bili tudi po oceni Oglaševalskega razsodišča neprimerni, niso bili diskriminatorni, kot diskriminacijo določa zakon o varstvu pred diskriminacijo.
Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti: »V zadevah, ki jih obravnavamo, so tudi taka ravnanja, ki so jih nekateri doživljali kot krivična, a ne izpolnjujejo pogojev definicije diskriminacije, kot jo določa zakon o varstvu pred diskriminacijo. Ugotovitev Zagovornika, da v odločenem primeru diskriminacije ni bilo, tako ne pomeni nujno, da je bilo pri določenem ravnanju vse v redu. Ta primer pokaže zakonski okvir odločanja Zagovornika in meje protidiskriminacijske zakonodaje, ki jo organ upošteva pri svojem delovanju.«
Več o primeru na povezavi https://zagovornik.si/zakljucena-ugotavljanja-diskriminacije/.
