Na Zagovornika se je obrnila oseba, ki zdravi zaradi virusa hiv. Pri prijavi na razpis za delovno mesto je uspešno opravila razgovor. Delodajalec jo je poslal še na pregled pri zdravniku specialistu za medicino dela in športa, kjer so našli med njenimi zdravstveni izvidi tudi izvide infekcijske klinike, ki dokazujejo, da se zdravi zaradi hiva. Posledično je bila oseba napotena še na več odvzemov krvi in na dodaten pregled na infekcijsko kliniko. Zatem je osebo zdravnik obvestil, da ne bo izdal spričevala o primernosti za delo, če oseba ne bo opravila še več dodatnih cepljenj. Z izdajo spričevala je zdravnik tudi sicer zelo zavlačeval, zato je delodajalec na koncu sklenil, da na razpisu ne bo izbran nobeden od kandidatov. Ko je zdravnik spričevalo na koncu le izdal, je bila na njem najprej z mastnim tiskom napisana diagnoza, nato pa v nadaljevanju z običajnim tiskom še, da je oseba primerna za opravljanje dela. Oseba je Zagovornika zaprosila za svetovanje.
Zagovornik je v kontekstu svoje pristojnosti nudenja podpore in neodvisne pomoči žrtvam diskriminacije stranki več mesecev nudil kontinuirano svetovanje in podporo. Stranko je obvestil, da je vsak delodajalec zavezan tako določilom prvega odstavka 6. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki izrecno prepoveduje diskriminacijo tudi na podlagi zdravstvenega stanja, kakor tudi določilom prvega odstavka 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacij, ki prepoveduje diskriminacijo zaradi katerekoli osebne okoliščine, med druge osebne okoliščine pa štejemo tudi specifično zdravstveno stanje (npr. status hiv). Če je bila oseba zaradi svojega statusa z odnosom zdravnika deležna ponižanja zaradi ugotovljenega zdravljenja zaradi hiv, gre lahko za nadlegovanje kot obliko diskriminacije, ki pa je tako kot vsaka druga oblika diskriminacije zaradi katerekoli osebne okoliščine prepovedano. Zagovornik je osebi predstavil možnosti za ukrepanje ter lastna pooblastila, ki jih ima v takšnih primerih, oseba pa za nadaljnji postopek ugotavljanja diskriminacije ni odločila.
