Pobudnica se je obrnila na Zagovornika s prošnjo za svetovanje v zvezi z upokojevanjem delovnih invalidov. V svoji pobudi je izrazila prepričanje, da so bili z zadnjo reformo pokojninskega sistema v Republiki Sloveniji in sprejetjem novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) delovni invalidi, ki so bili na dan 31. 12. 2012 zaposleni za določen čas, postavljeni v diskriminatoren položaj. Zanje je bilo namreč določeno dve leti krajše prehodno obdobje na novi sistem upokojevanja v primerjavi delovnimi invalidi, ki so bili na presečni datum brezposelni. Zakonodajalec je zaposlene delovne invalide za določen čas po njenem mnenju neustrezno uvrstil v kategorijo delovnih invalidov z večjim varstvom pravic, kljub dejstvu, da zaposlitev za določen čas predstavlja prekerno delo ter da delovni invalidi po izteku pogodb o zaposlitvi za določen čas (ponovno) preidejo v dolgotrajno brezposelnost. Pobudnica ugodnosti ni mogla koristiti, saj je na trgu dela želela ostati aktivna in si je prizadevala delati vsaj skrajšani delovni čas in določen čas, posledica pa je bila anulirana doba po 405. členu ZPIZ-1, za več let zamaknjena starostno upokojitev, nižja pokojnina ter statistično obremenjevanje brezposelnosti v evidenci ZRSZ.
Zagovornik je po preučitvi vprašanja pojasnil, da gre pri vprašanju pričakovanja upokojitve za t.i. varovan pravni položaj, v katerega poleg že pridobljenih pravic v določeni meri sodijo tudi pričakovane pravice iz pokojninskega zavarovanja, vendar pa se pri tem posamezniki ne morejo zanašati na to, da se zakon ne bo spremenil. Zakonodajalec v skladu s svojimi pristojnostmi odločil, da bo v prehodnih določbah ZPIZ-2 uredil tako splošno varstvo pričakovanih pravic (391. člen) kot tudi varstvo pričakovanih pravic nekaterih posebnih kategorij prebivalstva, ki jih je namensko obravnaval kot posebej ranljive, vključno z delovnimi invalidi. V zakonodajnem postopku je prevladal argument, da obstaja med zaposlenimi in brezposelnimi delovnimi invalidi bistvena razlika, predlagan je bil kompromisni amandma, s katerim se je za zaposlene delovne invalide ohranilo predlagano triletno prehodno obdobje, medtem ko se je za delovne invalide, prijavljane v evidenco ZRSZ, prehodno obdobje podaljšalo na pet let. Po oceni Zagovornika je s predmetnim razlikovanjem in neenako obravnavo zakonodajalec zasledoval legitimen cilj, in sicer dodatno varstvo brezposelnih delovnih invalidov, ki so v primerjalno slabšem položaju ter s starostjo postajajo še težje zaposljivi, njihove zaposlitvene možnosti pa še dodatno upadajo. Posebno varstvo brezposelnih delovnih invalidov kot posebej ranljivih je Zagovornik razumel kot neke vrste pozitiven ukrep, nedopustne diskriminacije v smislu ZVarD pa ni mogel potrditi.
