Cene mesečnih abonmajev za parkiranje v eni od mestnih občin so različne glede na prebivališče: cena za občane s stalnim bivališčem v občini je 20 EUR, za ostale pa 30 EUR. Uporabnik storitve je vložil prijavo na tržni inšpektorat, slednji pa je Zagovornika načela enakosti zaprosil za mnenje, ali zaračunavanje različnih cen mesečnih abonmajev za parkiranje na način, da je cenejše za prebivalce občine, dražje za ostale uporabnike parkirišča pomeni (neposredno) diskriminacijo zaradi osebne okoliščine kraja bivanja glede na določbe Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja.
Zagovornik je v postopku izdaje mnenja po Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (saj je bila zadeva sprožena pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pred diskriminacijo) najprej preučil pravne podlage (Zakon o gospodarskih javnih službah in občinske odloke). Ugotovil je, da 59. člen Zakona o gospodarskih javnih službah v tretjem odstavku ne daje pravne podlage za to, da se cene diferencira na podlagi kraja stalnega prebivališča uporabnika. Člen namreč določa, da se cene lahko določijo diferencirano po kategoriji uporabnikov (npr. osebno vozilo, tovorno vozilo, avtodom), količini porabljenih ali nudenih javnih dobrin (npr. po urah) ter rednosti njihove uporabe (vsakodnevno/ redno ali občasno).
Nato je ugotavljal, katere kategorije mesečnih abonentov so na osnovi tovrstne diferenciacije cen obravnavane slabše. Poleg oseb, ki imajo stalno prebivališče v drugih občinah in tam tudi bivajo, so slabše obravnavane tudi osebe, ki imajo v konkretni občini prijavljeno le začasno prebivališče, in pa osebe, ki v občini dejansko prebivajo, a tam nimajo prijavljenega stalnega prebivališča. Med drugim so to lahko osebe, ki najemajo stanovanja v občini, pa jim lastniki stalnega prebivališča na naslovu stanovanja ne dovolijo prijaviti.
Nadalje je Zagovornik ugotavljal, ali je tovrstno razlikovanje upravičeno in ali torej lahko sodi pod izjeme od prepovedi diskriminacije. Po 2a. členu ZUNEO določbe tega zakona ne izključujejo različnega obravnavanja na podlagi določene osebne okoliščine, če takšno različno obravnavanje upravičuje zakonit cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Glede na navedeno je Zagovornik ugotavljal, ali opisana diferenciacija cen zasleduje tak zakonit cilj. Komunalno podjetje in občina sta v odgovorih navedla, da naj bi bil cilj »uvedba javne službe« in »pokrivanje stroškov upravljanja in vzdrževanja«. Po mnenju Zagovornika uvedba javne službe ne more biti cilj, saj je javna služba že uvedena in je kot cilj brezpredmetna, razen če gre za uvajanje novih javnih parkirišč. Zakonit cilj pa je vsekakor lahko pokrivanja stroškov upravljanja in vzdrževanja že obstoječe gospodarske javne službe, ustanovljene v skladu z Zakonom o gospodarskih javnih službah.
Zagovornik je v naslednjem koraku ugotavljal, ali so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna. Ustrezna sredstva so tista, ki so po naravi takšna, da se z njimi določen cilj lahko doseže, potrebna (v smislu nujna) pa so takrat, kadar istega cilja ni mogoče doseči z drugimi milejšimi sredstvi oziroma ukrepi. Gre torej za presojo načela sorazmernosti v ožjem smislu. Pokrivanje stroškov upravljanja in vzdrževanja javnih parkirišč je cilj, ki ga je nedvomno mogoče zasledovati s plačevanjem parkirnine. Vprašanje pa je, ali je lahko ta cilj ustrezno zasledovan le tako, da se stalnim prebivalcem drugih občin zaračuna mesečni abonma občutno višji ceni kot stalnim prebivalcem konkretne občine. Občani naj bi bili pogostejši in rednejši uporabniki javnih parkirišč na območju občine in naj bi s plačevanje parkirnin pokrivali tudi večji del stroškov izvajanja javne službe. Vendar Zagovornik ugotavlja, da so te navedbe splošne in pavšalne, da jim niso priloženi izračuni, iz katerih bi izhajalo, da se stroški upravljanja in vzdrževanja parkirišč lahko pokrivajo le s to določeno diferenciacijo cen mesečnih abonmajev. Priložena tudi ni predstavitev simulacije, kaj bi se zgodilo s prilivi iz naslova mesečnih abonmajev, če bi bila za uporabnike parkirišč cena enaka, ne glede na to, ali imajo stalno prebivališče v občini ali zunaj nje. Prav tako niso bile v odgovoru predstavljene simulacije milejših ukrepov, prek katerih bi osebe s stalnim prebivališčem zunaj občine plačevale mesečni abonma za parkiranje po ceni, ki bi bila, denimo, od 10 do 40 % višja od mesečnega zneska, ki velja za stalne prebivalce občine. V odgovoru tudi ni konkretnejših podatkov o tem, koliko pogosteje in bolj redno stalni prebivalci te občine uporabljajo javna parkirišča v primerjavi s stalnimi prebivalci drugih občin. V odsotnosti zanesljivih statistik, analiz in podatkov bi bilo prav tako mogoče pavšalno navajati nasprotno stališče, da se stalni prebivalci drugih občin v to občino vsakodnevno pripeljejo na delo, fakulteto ali po drugih opravkih, medtem ko lahko stalni prebivalci občine te poti opravijo peš, s kolesom, drugimi prevoznimi sredstvi ali z javnim prevozom. Obenem ne gre spregledati, da diferenciacija v slabši položaj postavlja tudi najemnike stanovanj v občini, ki imajo morda le soglasje lastnika za prijavo začasnega prebivališča, ali pa še tega ne. Tudi ti so lahko enako kot stalni prebivalci mesta pogostejši in bolj redni uporabniki parkirišč. Na splošno pa je pavšalna trditev o pogostosti uporabe parkirišč s strani stalnih prebivalcev nesmiselna, saj gre po definiciji pri mesečnem abonmaju za parkirišče za stalno uporabo s strani vsakega posameznika, ki si omisli abonma.
Glede na navedeno je Zagovornik menil, da komunalno podjetje in občina s splošnimi in povsem pavšalnimi navedbami o tem, koliko pogosteje in bolj redno stalni prebivalci občine uporabljajo javna parkirišča v primerjavi s stalnimi prebivalci drugih občin, nista izkazala, da je tovrstna cenovna diferenciacija, ki razlikuje po stalnem prebivališču uporabnika parkirišč, ustrezno in potrebno (nujno) sredstvo za doseganje sicer zakonitega cilja.
Zagovornik je preučil tudi drugega od obeh argumentov v podporo tovrstne diferenciacije cen. Po navedbi komunalnega podjetja in občine naj bi stalni prebivalci že s plačilom davčnih in nedavčnih obveznosti, ki so prihodek proračuna občine, pomembno prispevali k izgradnji infrastrukture (tudi parkirišč) na njenem območju. Zagovornik sicer soglaša z navedbo, da stalni prebivalci občin z delom svojih davkov in prispevkov sofinancirajo izgradnjo infrastrukture v občini. Medtem ko občani s stalnim prebivališčem na območju občine tako z davki in prispevki prispevajo v občinski proračun, iz katerega se (med drugim) financira izgradnja, vzdrževanje občinske infrastrukture (tudi javnih parkirišč) ter dejavnosti javnega podjetja, ki izvaja predmetno javno službo »upravljanje določenih javnih parkirišč« na parkiriščih, na katerih je predvidena diferencirana cena mesečnega abonmaja, stalni prebivalci drugih občin s tovrstnimi prispevki (v občinski proračun) niso obremenjeni, oziroma na zgoraj omenjeni način ne prispevajo v občinski proračun v občini.
Vendar tudi za to navedbo Zagovornik ocenjuje, da je splošna in pavšalna, saj z ničemer ni konkretno pojasnjeno, v kakšnem deležu je bila uvedba javnih parkirišč že financirana iz naslova davčnih in nedavčnih obveznosti in v katerem deležu. Splošna navedba, da so stalni prebivalci svoj delež že prispevali, sedaj pa naj v arbitrarno odmerjenem in znatno višjem znesku prispevajo še stalni prebivalci drugih občin, ne zdrži presoje testa sorazmernosti. Povsem enako bi bilo mogoče postaviti nasprotno pavšalno trditev, da z dnevnimi vožnjami v občino ter zaposlitvijo, šolanjem, študijem in drugimi dejavnostmi v mestu stalni prebivalci drugih občin prispevajo k življenju mesta, zaposlenosti in ustvarjanju novih delovnih mest ter delovanju trga dobrin in storitev, pri čemer je vse navedeno prav tako vir davkov, prispevkov in drugih dajatev. Vse navedeno je še posebej relevantno za Slovenijo, kjer je občin veliko in so zelo majhne, mobilnost med občinami zato večja, različno obravnavanje zaradi kraja stalnega prebivališča pa lahko hitro pripelje do prepovedane diskriminacije. Glede na navedeno Zagovornik meni, da komunalno podjetje in občina nista izkazali, da je tovrstna cenovna diferenciacija ustrezno in potrebno (nujno) sredstvo za doseganje sicer zakonitega cilja.
