Predlagatelj ob dopolnjenem 70 letu starosti ni več mogel nadaljevati dela kot športni sodnik v eni od športnih panog. Po določbi statuta društva, ki podeljuje licence za izvajanje nalog športnih sodnikov v eni od panog, se aktivna kariera sodnika zaključi 31. decembra v letu, ko je sodnik dopolni starost 70 let. Zagovornik je društvo zaprosil za odziv. Slednje je pojasnilo, da je bil razlog za vključitev pogoja v statut društva v pravilih mednarodne športne zveze, ki določa isti pogoj.
Zagovornik je ugotovil, da gre v zadevi za neposredno diskriminacijo na podlagi starosti. Pri odločanju se je oprl na naslednje ugotovitve. Gre za strokovno športno društvo, ki na prostovoljni osnovi združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo s določenim športom. Društvo ima status pravne osebne zasebnega prava in je kot tako član ustrezne zveze. V okviru svojih pristojnosti je društvo osrednja oziroma edina sodniška organizacija v Sloveniji na področju tega konkretnega športa, ki je med drugim pristojna za določanje sodnikov za vse prireditve. V okviru samostojnosti svojega delovanja je društvo določilo obveznosti in pravice svojih članov, med drugim pravico članov, da so delegirani na tekme v skladu s svojim strokovnim znanjem in s pridobitvijo ustrezne licence. Zagovornik je ocenil, da je dejavnost oziroma delovanje društva nedvomno moč umestiti v kontekst družbenega življenja v smislu Zakona o varstvu pred diskriminacijo.
Zakon o društvih določa, da so društva prostovoljna, samostojna, nepridobitna združenja fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi skupno določenih interesov. Posameznik z vstopom oziroma članstvom vstopi v določeno civilnopravno razmerje z društvom. Zakon o društvih v 4. členu terja, da morajo biti temeljni in drugi akti društev v skladu s tem zakonom in s pravnim redom Republike Slovenije, kamor nedvomno sodi tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo. Omenjeno velja ne glede na morebitna pravila, ki bi jih posameznim društvom nalagala pravila mednarodnih civilnodružbenih organizacij, katerih člani so. Po 2. členu Zakona o društvih lahko vsakdo postane član društva in deluje v društvu pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu, pri čemer mora delovanje v društvu temeljiti na enakopravnosti članstva. Šele možnost enakopravnega delovanja v društvu zagotavlja učinkovito uživanje pravice do svobode združevanja. Med člani mora biti torej zagotovljena enakopravnost tako pri včlanjevanju, kot pri uresničevanju pravic in obveznosti. Uresničevanje pravice do svobodnega združevanja oziroma pravic članov v društvih mora biti torej zagotovljeno brez diskriminacije.
S postavitvijo starostnega kriterija je tako društvo rednim članom, ki so že dopolnili 70. let, onemogočilo enakopravno uresničevanje pravic (pravica biti delegiran na tekme kot sodnik) oziroma enakopravno udejstvovanje pri dejavnosti društva (aktivno opravljanje nalog sodnika), hkrati pa je s postavitvijo kriterija, ki posameznim članom omejuje enakopravno uresničevanje članskih pravic zgolj zaradi njihove specifične osebne okoliščine (v tem primeru starosti), le-te tudi diskriminiralo in tako ravnalo v nasprotju z določbami Zakona o varstvu pred diskriminacijo. Posameznik – redni član društva – je bil torej zaradi svoje starosti (dopolnjeno 70. leto) obravnavan slabše kot drugi redni člani društva, ki omenjene starosti še niso dosegli in so zaradi tega upravičeni do aktivnega opravljanja funkcije sodnika (pridobitve sodniške licence in delegiranja na tekme).
Zagovornik je presojal, ali tovrstno razlikovanje rednih članov društva sodi v eno od izjem od prepovedi diskriminacije. Zakon o varstvu pred diskriminacijo izjeme od prepovedi diskriminacije ureja v 13. členu, skladno s katerim neenako obravnavanje zaradi določene osebne okoliščine ne pomeni diskriminacije po tem zakonu, če takšno različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna, potrebna in sorazmerna (prvi odstavek 13. člena). Gre za t.i. tridelni test sorazmernosti, ki zahteva ustreznost ukrepa (da je z ukrepom sploh mogoče doseči zadani cilj), potrebnost ukrepa (da se cilja ne da doseči z drugim ukrepom) ter sorazmernost ukrepa (da sta teža in obseg ukrepa proporcionalna zadanemu cilju).
Ker je predlagatelj izkazal dejstva, ki so opravičevala domnevo, da je bila podana diskriminacija (torej je izpolnil t.i. trditveno breme), je Zagovornik društvo pozval k pojasnilu o utemeljenosti oziroma upravičenosti sprejete prakse, konkretneje k pojasnilu in izjasnitvi o razlogih, ki so narekovali sprejem starostnega omejitve ter kriterijih, ki so utemeljevali postavitvi starostne meje na 70 let (deljeno dokazno breme).
Društvo razen dejstva, da je bil pogoj v statut dodan zaradi mednarodnih pravil, drugih utemeljitev ni podalo. Zagovornik je ugotovil, da omenjen razlog ne izpolnjuje kriterijev, ki bi opravičevali uporabo izjeme od prepovedi diskriminacije po prvem odstavku 13. člena ZVarD. Ugotovil je, da morajo mednarodno pravilo izpolnjevati sodniki, da lahko sodijo na mednarodnih prireditvah, ne pa tudi na nacionalnih. Nacionalne zveze in društva imajo proste roke, da postavijo lastne kriterije, ki temeljijo na njihovi notranji ureditvi.
Zagovornik je ugotovil, da društvo z ničemer ni uspelo izkazati, da je s postavitvijo starostnega kriterija za aktivno opravljanje funkcije športnega sodnika zasledovalo določen legitimen cilj, prav tako ni uspelo izkazati ustreznosti, potrebnosti in sorazmernosti ukrepa (starostne meje). Zgolj gola postavitev starostne meje, brez legitimnega cilja, ki naj bi ga zasledovala in bi ga bilo mogoče razumno in objektivno utemeljiti, ne zadošča za uporabo izjeme od prepovedi diskriminacije kot jo določa prvi odstavek 13. člena ZVarD.
Le starost kot taka sama po sebi ne opredeljuje psihofizičnih lastnosti ljudi. Teh ni mogoče ugotavljati s posploševanjem, ampak le konkretno, npr. z individualnimi testi sposobnosti oz. zmožnosti, z medicinskimi pregledi, preiskavami, itd. Zagovornik meni, da torej tudi v primeru, če bi društvo starostno omejitev sodnikov vezalo na vprašanje sposobnosti, zmožnosti posameznika še opravljati funkcijo sodnika, le-tega ne bi smelo storiti zgolj z arbitrarno postavitvijo starostne meje. Pri potencialni omejitvi aktivnega opravljanja funkcije sodnika bi tako moralo društvo ukrep, katerega posledica bi po naravi stvari rezultirala v neenaki obravnavi posameznikov, uskladiti s strogim testom sorazmernosti (kot je pojasnjen zgoraj).
Priloga: