Zagovornik je ocenil, da je možnost razrešitve svetovalcev za begunce v primerih, ko bi se izkazalo, da pristojnim organom niso razkrili podatkov, ki bi njihovim strankam lahko škodili, diskriminatorna. Zaradi te ureditve iz 9. člena zakona o mednarodni zaščiti je pravica do učinkovitega pravnega varstva v pritožbenih postopkih zagotovljena le prosilcem za mednarodno zaščito, ki si lahko plačajo odvetniške storitve. Ureditev tako po oceni Zagovornika povzroča neupravičeno slabšo obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi njihovega premoženjskega stanja. Ministrstvu za notranje zadeve je priporočil odpravo diskriminacije s spremembo predpisa.
Prosilcem za mednarodno zaščito morajo države EU zagotoviti pravno pomoč in zastopanje, ko pristojni upravni organi njihovim prošnjam ne ugodijo in se zato odločijo za pritožbo. V Sloveniji to dolžnost države opravljajo svetovalci za begunce. Delujejo kot nekakšni odvetniki prosilcev za mednarodno zaščito, le da storitve zanje vedno opravijo brezplačno.
Zagovornik je na pobudo nekaterih svetovalcev za begunce opravil oceno diskriminatornosti šeste alineje desetega odstavka 9. člena zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A). Ta omogoča razrešitev svetovalca tudi v primeru, ko bi se izkazalo, da je o prosilcu za mednarodno zaščito imel podatke, ki gredo temu v škodo, a tega ni razkril pristojnim organom.
Po mnenju predlagateljev ocene diskriminatornosti je ureditev med drugim posegla v zaupnost odnosa med svetovalci in njihovimi strankami, s tem pa tudi v pravico do učinkovitega sodnega varstva prosilcev za mednarodno zaščito.
Zagovornik je v postopku ocene predpisa potrdil navedene očitke predlagateljev. Ugotovil je, da je v primeru, ko prosilca za mednarodno zaščito v pritožbenem postopku zastopa odvetnik, prosilec zavarovan pred razkritjem njemu škodljivih podatkov pristojnim organom, saj odvetnika zavezuje dolžnost varovanja poklicne tajnosti. Pred takim razkritjem pa zaradi spremenjenega 9. člena ZMZ-1A niso varovani prosilci za mednarodno zaščito, ki jim pravno pomoč oziroma zastopanje v pritožbenem postopku nudi svetovalec za begunce. Posamezniki v primerljivem položaju so torej samo glede na to, ali si lahko privoščijo odvetnika ali ne, deležni različne obravnave, pri čemer so na slabšem tisti, ki nimajo sredstev za plačilo odvetniških storitev.
Zagovornik je nato preveril, ali bi takšno ureditev lahko obravnavali kot izjemo od prepovedi diskriminacije po zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Iskal je odgovor na vprašanja, ali različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in ali je ureditev kot sredstvo za doseganje tega cilja ustrezna, edina možna in sorazmerna. Za ugotovitev diskriminatornosti zadostuje ocena, da ni bil izpolnjen eden od teh kriterijev.
Ministrstvo za notranje zadeve je Zagovorniku pojasnilo, da je dodatno merilo za razrešitev svetovalcev za begunce v ZMZ-1A uvedlo za učinkovitejšo izvedbo postopkov mednarodne zaščite in preprečitev zlorab v teh postopkih. Navedlo je še, da nova ureditev temelji na izkušnjah iz prakse. Teh navedb pa v postopku ni podkrepilo s podatki.
Zagovornik je zato ocenil, da odprave navedenih pomanjkljivosti ni možno določiti kot legitimen cilj, saj ministrstvo ni predstavilo dokazov, da bi neučinkovitost in zlorabe v postopkih s področja mednarodne zaščite dejansko obstajale.
Ocenil je še, da ministrstvo za uresničitev domnevno legitimnega cilja ni uporabilo ustreznega sredstva. Svetovalci za begunce namreč prosilce za mednarodno zaščito zastopajo šele v postopkih pred Upravnim oziroma Vrhovnim sodiščem, torej po tem, ko je pristojni organ že izvedel postopek in zavrnil prošnjo za mednarodno zaščito. Z dodatno možnostjo razrešitve svetovalca torej ciljev večje učinkovitosti in preprečitve zlorab v teh postopkih ni mogoče doseči.
Zagovornik je zato sklepno ocenil, da obravnavani razlog za razrešitev svetovalcev za begunce ne more biti izjema od prepovedi diskriminacije in je torej ureditev diskriminatorna. V slabši položaj postavlja samo tiste prosilce za mednarodno zaščito, ki si zaradi njihove osebne okoliščine premoženjskega stanja ne morejo privoščiti odvetnika. Ko se morajo v pritožbenih postopkih zanesti na brezplačne pravne svetovalce, pa jim ti zaradi šeste alineje desetega odstavka 9. člena ZMZ-1A ne morejo zagotoviti enake stopnje zaupnosti kot odvetniki, kar pomeni manj učinkovito pravno varstvo in možnost slabšega izida njihove pritožbe.
Zagovornik je na podlagi ocene izdal priporočilo, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve pozval, naj diskriminatornost odpravi. Če priporočilo ne bi bilo upoštevano, lahko Zagovornik vloži pobudo za oceno ustavnosti obravnavanega zakona. Ustavno sodišče je tista državna ustanova, ki dokončno odloči, ali je določen predpis neustaven.
To je le kratek povzetek ocene diskriminatornosti in priporočila, ki sta v celoti dostopna prek: https://www.zagovornik.si/ocene-diskriminatornosti/.
