Zagovornik načela enakosti Vladi Republike Slovenije priporoča, da pri spremembi Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti upošteva načelo enakosti. Tako naj upravičence do ugodnosti utemelji na izvedenih analizah, kot to določa 18. člen Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Pri določanju kategorij upravičencev naj upošteva njihovo premoženjsko stanje in dejanske digitalne kompetence. Poleg tega naj pri izvedbi zakona zagotovi regijsko enakomerno dostopnost do usposabljanj.
Zagovornik je prejel večje število pobud za izvedbo ocene diskriminatornosti določb Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti (v nadaljevanju ZSDV), ki določa prejemnike digitalnih bonov ’22. Pobudniki so zatrjevali diskriminacijo ljudi, starih 55 let in več, v primerjavi s skupino osnovnošolcev, dijakov in študentov, ki so prejeli digitalne bone ’22.
Zagovornik je izvedel oceno diskriminatornosti ZSDV v delu, ki določa upravičence do digitalnega bona. Ugotovil je, da skupini nista v primerljivem položaju, ker se pri vsaki od njiju z različnima ukrepoma zasleduje drugačen cilj. Zato je ocenil, da različna ureditev pridobitve bona ’22 za starejše od 55 let in za šolajoče ne pomeni diskriminatornosti predpisa zaradi starosti.
V nadaljevanju je Zagovornik ugotovil tudi, da ukrepa za obe starostni skupini upravičencev sodita med spodbujevalne ukrepe. Pri sprejemanju spodbujevalnega ukrepa pa mora zakonodajalec slediti določbam 17. in 18. člena ZVarD. Dodeljevanje (denarnih) ugodnosti mora biti namreč po zakonu utemeljeno na analizah, ki dokazujejo in upravičujejo dejansko potrebo po odpravi manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino. Zagovornik je ugotovil, da potrebne analize, ki bi dokazovale manj ugoden položaj oseb, ki bi tak bon potrebovale, niso bile opravljene.
Splošna določba, da so do denarne ugodnosti v višini 150 EUR upravičene vse osebe, stare 55 let ali več, ne glede na dejansko potrebo po izobraževanju za dvig digitalne pismenosti in ne glede na premoženjsko stanje, po Zagovornikom mnenju zaradi omejenega števila mest na tečajih ni ustrezna za doseganje zadanih ciljev. Na pet tisoč mest se namreč ne bi nujno prijavili posamezniki, ki bi to najbolj potrebovali, temveč tisti, ki bi na prijavno mesto prišli med prvimi. Nekateri, ki se zaradi osebnih okoliščin, kot so gibalna oviranost, premoženjsko stanje, kraj bivanja ipd. ne bi uspeli prijaviti na tečaj, čeprav so del ciljne skupine upravičencev, očitno ne bi imeli možnosti dostopa do ukrepa pod enakimi pogoji kot osebe, ki takšne okoliščine nimajo. Hkrati se tistim, ki imajo ustrezne digitalne kompetence, teh ne bi upoštevalo, s čimer bi bili postavljeni v slabši položaj zaradi svoje izobrazbe.
Denarno subvencijo za nakup računalniške opreme bi bilo smiselno dodeliti posameznikom, ki denarno pomoč dejansko potrebujejo zaradi slabega premoženjskega stanja. Slednje velja za obe skupini upravičencev, tako starejše od 55 let kot tudi učence, dijake in študente.
Celotno priporočilo in ocena diskriminatornosti sta dostopna na povezavi https://zagovornik.si/izdelki/priporocilo-zagovornika-nacela-enakosti-glede-spremembe-zakona-o-spodbujanju-digitalne-vkljucenosti/.
