Decembra 2020 se je iztekel zakonski rok, do katerega bi morali biti avtobusi v javnem medkrajevnem potniškem prometu dostopni gibalno in senzorno oviranim. Zagovornik je na podlagi informacij pristojnega ministrstva in področnih nevladnih organizacij ugotovil, da to ni uresničeno. Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo je izdal več priporočil za ukrepanje, da bi bili avtobusi dostopni tudi ljudem z invalidnostmi.
Zagovornik načela enakosti je pripravil posebno poročilo o nedostopnosti medkrajevnega javnega avtobusnega prevoza za gibalno in senzorno ovirane. O tem je za potrebe poročila poizvedoval pri pristojnem ministrstvu in organizacijah ljudi z invalidnostmi. Rok za zagotovitev dostopnosti te oblike prevoza se je iztekel 11. decembra 2020. Določen je v Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov, po katerem je prevideno, da se v imenu države linijski prevozi potnikov opravljajo z avtobusi, ki so dostopni gibalno in senzorno oviranim ljudem. Izvajalci morajo poleg tega informacije o možnosti uporabe prevoza nuditi v oblikah, ki so prilagojene tudi tem ljudem.
Iz podatkov, ki jih je Zagovornik prejel pri pripravi poročila, izhaja, da država na področju dostopnosti do javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za ljudi z invalidnostmi ne spoštuje zakonskih obveznosti.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je povedalo, da koncesionarji, ki v okviru gospodarske javne službe izvajajo linijski prevoz potnikov, skorajda nimajo vozil, ki bi bila prilagojena za potovanje gibalno in senzorno oviranih. Navedlo je, da to ni razlog, da kandidati za koncesijo na razpisih ne bi bili izbrani, saj še ni sprejelo standardov za prilagojen prevoz potnikov. Ni določilo niti zahtev glede števila avtobusov, ki so prilagojeni, niti tega, kolikšen delež vozil v celotnem voznem parku posameznega koncesionarja mora biti prilagojen. Na podlagi študije, ki jo je opravilo skupaj z Geodetskim inštitutom in Nacionalnim svetom invalidskih organizacij NSIOS, je predvideno zagotavljanje dostopnosti medkrajevnega potniškega prometa s prevozi na klic, za kar so v pripravi pilotni projekti.
Zveza paraplegikov Slovenije je Zagovorniku pojasnila, da so njeni člani večkrat opozorili na negativne izkušnje pri dostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza zaradi nedostopnosti in neprilagojenosti infrastrukture. »Med člani velja prepričanje, da so linijski avtobusi popolnoma nedostopni, zato o tej možnosti prevoza niti ne razmišljajo.« Pri Društvu distrofikov Slovenije pogrešajo informacije o dostopnosti avtobusov izvajalcev medkrajevnih potniških prevozov.
Zagovornik je tako ocenil, da je stanje na področju dostopnosti do javnega avtobusnega prevoza potnikov nesprejemljivo z vidika varstva pred diskriminacijo. Ljudem z invalidnostmi namreč še vedno ni zagotovljena dostopnost javnega potniškega prometa, kot jo zahtevata Zakon o izenačevanju možnosti invalidov in Konvencija o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008.
Ministrstvu je zato priporočil, naj čim prej sprejme minimalne standarde in merila glede dostopnosti avtobusov za gibalno in senzorno ovirane ljudi. Določi naj tudi, kako morajo biti avtobusi prilagojeni, in kolikšen delež avtobusov, ki bodo prilagojeni ljudem z invalidnostmi, mora imeti posamezen koncesionar, da izpolni obvezo iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Dodatno je ministrstvu priporočil, naj vzpostavi sistem preverjanja upoštevanja zakonskih zahtev in za namen prilagoditve avtobusov zagotovi dodatna finančna sredstva.
Celotno posebno poročilo je dostopno na naslovu https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2023/06/Posebno-porocilo_Nedostopnost-javnega-medkrajevnega-avtobusnega-prevoza-za-gibalno-ovirane.pdf.
