Zagovornik načela enakosti je na pobudo anonimnega posameznika proučil ureditev socialne varnosti oseb z invalidnostmi, ki so zaradi svojih invalidnosti trajno nezmožne za delo oziroma nezaposljive. Pri tem je ugotovil, da so osebe s primerljivimi invalidnostmi glede zagotavljanja minimalne dohodkovne varnosti obravnavane različno, predvsem glede na čas nastanka invalidnosti in čas vključitve v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšna ureditev po oceni Zagovornika odpira vprašanje enake obravnave oseb z invalidnostmi ter ustreznega izvajanja obveznosti države iz Konvencije OZN o pravicah invalidov.
Pri analizi je Zagovornik primerjal položaj treh skupin oseb z invalidnostmi, ki so vse trajno nezmožne za delo oziroma nezaposljive. Osebe iz prve skupine, ki prejemajo nadomestilo po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov, imajo zagotovljen trajen dohodek v višini seštevka denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka za samsko osebo, ne glede na svoje dohodke, premoženje ali dolžnost preživljanja (trenutno to znaša 726,31 evra).Osebe iz druge skupine prejemajo invalidsko pokojnino, ki je lahko tudi nižja od tega zneska (najnižja trenutno znaša 490 evrov), razliko do primerljive minimalne dohodkovne varnosti pa lahko uveljavljajo v sistemu socialnovarstvenih prejemkov. Osebe iz tretje skupine zaradi vrste in časa nastanka invalidnosti oziroma nezadostne zavarovalne dobe niso upravičene niti do invalidske pokojnine niti do nadomestila po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov. Njihova socialna varnost je zato v celoti odvisna od denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, pri čemer se upravičenost do teh prejemkov presoja glede na njihov dohodkovni in premoženjski položaj ter družinski status oziroma dolžnost preživljanja.
Po oceni Zagovornika so vse tri skupine v primerljivem položaju, saj za vse velja, da so zaradi invalidnosti trajno nezmožne za delo oziroma nezaposljive. Bistvena razlika med njimi je čas nastanka invalidnosti oziroma izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravic iz posameznih sistemov socialne varnosti. Zato različno zagotavljanje minimalne dohodkovne varnosti odpira vprašanje enake obravnave oseb z invalidnostmi.
Konvencija OZN o pravicah invalidov državam nalaga sprejemanje ustreznih ukrepov za zagotavljanje pravice invalidov do socialnega varstva brez diskriminacije ter do ustrezne življenjske ravni. Osebam, ki zaradi invalidnosti ne morejo več opravljati dela, bi bilo po oceni Zagovornika treba zagotoviti primerljivo raven temeljne socialne varnosti ne glede na čas nastanka invalidnosti ali dopolnjeno zavarovalno dobo.
Zagovornik zato Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve priporoča pripravo zakonodajnih sprememb, ki bodo odpravile ugotovljeno neenako obravnavo. Kot možne rešitve navaja dopolnitev Zakona o socialnem vključevanju invalidov z enotnim nadomestilom za vse trajno nezmožne za delo oziroma nezaposljive osebe z invalidnostmi, dopolnitev Zakona o socialnovarstvenih prejemkih, vrnitev varstvenega dodatka v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali uvedbo univerzalne temeljne pokojnine.
Priporočilo je dostopno na povezavi https://zagovornik.si/izdelki/priporocilo-zagovornika-nacela-enakosti-glede-minimalnega-dohodka-za-trajno-nezmozne-za-delo-oziroma-nezaposljive-osebe-z-invalidnostmi/
