Zagovornik načela enakosti MihaLobnik se je danes udeležil posveta o svobodi govora in sovražnem govoru pri predsedniku republike Borutu Pahorju in predstavil področja delovanja Zagovornika in njegove pristojnosti na področju sovražnega govora. Izpostavil je vsebino 10. člena Zakona o varstvu predd iskriminacijo, ki prepoveduje pozivanje k diskriminaciji.
Lobnik je podrobneje pojasnil vsebino Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), ki v 10. členu pravi, da je vsako spodbujanje drugih oseb k dejanjem, katerih posledica je bila, je ali bi lahko bila diskriminacija po določbah tega zakona. K hujšim prepovedanim ravnanjem šteje zlasti podajanje ali širjenje rasističnih, versko, narodnostno in spolno razlikovalnih pozivov, napeljevanje, ščuvanje, hujskanje k sovraštvu in diskriminaciji ter širše javno pozivanje, ki spodbuja k diskriminaciji. Kot diskriminacija je prepovedano tudi javno opravičevanje zapostavljanja ali preziranja oseb ali skupine oseb zaradi osebnih okoliščin iz 1. člena tega zakona, kot tudi opravičevanje idej o prevladi ali večvrednosti osebe ali skupine oseb z določenimi značilnostmi.
Zagovornik lahko te oblike diskriminacije ugotavlja, torej izpelje postopek in ugotovi, ali je nek govor takšne narave, da ustreza definiciji pozivanja k diskriminaciji. Ni pa mogoče izrekati glob zaradi prekrškov, ker kršitev 10. člena ni opredeljena kot prekršek v kazenskih določbah ZVarD, je opozoril zagovornik.
Zakon še v dveh členih prepoveduje določeno obliko govora, in sicer v 8. členu zakona, ki govori o nadlegovanju in spolnem nadlegovanju. Če bi do sovražnega govora prišlo na delovnem mestu in bi ta govor pomenil tudi nadlegovanje na podlagi določene osebne okoliščine. Če bi ustvarjal zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo in žalil njeno dostojanstvo, bi zagovornik lahko z odločbo ugotavljal diskriminacijo, inšpekcija pa bi lahko izrekla sankcijo za prekršek. Tretja prepovedana oblika diskriminacije, povezana z govorom, so navodila za diskriminacijo, o čemer govori 9. člen ZVarD. Če torej nekdo drugemu da navodilo in gre tudi samo za govor, pri čemer ni nujno, da imajo ta navodila že posledice, gre za kršitev ZVarD, inšpekcije pa lahko izrečejo sankcijo za prekršek. Že sam obstoj navodila, ustnega ali pisnega, pomeni kršitev zakona.
Zaradi vseh navedenih oblik lahko žrtev diskriminacije vloži tudi civilno tožbo. Določene oblike sovražnega govora so namreč inkriminirane ne le na kazenskopravnem področju, pač pa so prepovedane tudi na civilnem oziroma upravnem področju.
Razprava o tem, ali bi moral biti sovražni govor v polju absolutne svobode izražanja, je na nek način zgolj teoretična, saj so se zakonodajalci ustavnih demokracij, kamor sodi tudi Slovenija, že jasno opredelili za omejitve na tem področju. Te omejitve pa so povsem skladne z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, ki v 2. odstavku 10. člena navaja dovoljene omejitve. Med temi omejitvami pa je tudi varstvo pravic drugih oseb.
Zagovornik načela enakosti je ob zaključku posveta izpostavil 2. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki pravi: »Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, zapisanih v tej deklaraciji, brez vsakršnega razlikovanja, zlasti glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politični ali drugi nazor, narodno ali družbeno poreklo, premoženje, rojstvo ali katerokoli drugo okoliščino.« Udeležencem posveta pa je v sklepni misli v premislek ponudil vprašanje: Ali je svoboda izražanja res tudi svoboda poniževanja drugih?
