Zagovornik je obravnaval primer posameznika, ki živi v blokovskem naselju in je ob možganski kapi ohromel po celotnem desnem delu telesa.
Na Zagovornika se je obrnil zato, ker na dvorišču, ki je v zasebni skupni lasti etažnih lastnikov treh večstanovanjskih stavb, ni parkirnega mesta, posebej namenjenega osebam z invalidnostjo.
Upravnik stavbe je etažnim lastnikom na Zagovornikovo pobudo pojasnil, da za vse državljane velja tudi zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki med drugim predvideva izvedbo primernih prilagoditev za osebe z invalidnostmi. V konkretnem primeru lahko takšna primerna prilagoditev pomeni nameniti vsaj eno parkirno mesto stanovalcem z invalidnostmi. Za spremembo režima parkiranja je poskušal doseči tudi ustrezno soglasje med etažnimi lastniki, a ni bil uspešen.
Prijavitelj domnevne diskriminacije je po tej odločitvi etažnih lastnikov obupal, Zagovornik pa je primer zaključil brez ugotovitve diskriminacije, saj ni mogel določiti konkretnega kršitelja prepovedi diskriminacije.
Ob tem primeru zagovornik načela enakosti Miha Lobnik poziva k večji solidarnosti do vseh skupin ranljivih prebivalcev:
»Včasih pristojnosti državnih organov ne sežejo tako daleč, kot bi si želeli, zakonodaja pa ne zaščiti pred diskriminacijo v vseh medčloveških odnosih. Pri reševanju izzivov, v katerih so udeležene tudi ranljive skupine prebivalstva, na primer ljudje z invalidnostmi, je zato treba krepiti in spodbujati osnovno človeško solidarnost. Le tako bomo vključujočo družbo soustvarjali vsi skupaj in ne samo, kadar bi nam zaradi neobčutljivih ravnanj grozile razne kazni.«
