Zagovornik načela enakosti je obravnaval primer domnevne diskriminacije zaradi ravnanja uslužbenk za matične zadeve na dveh upravnih enotah. Par Slovenke in Nigerijca je diskriminacijo prijavil zato, ker sta imela občutek, da sta jima tako pri pridobivanju informacij o postopku in pri prijavi sklenitve zakonske zveze matičarki ovirali postopek ter jima ob tem izrekali neprimerne komentarje. Zagovornik diskriminacije ni ugotovil, v obeh primerih pa je zaznal navedbe o neprimernem komuniciranju uslužbenk. Ministrstvu za javno upravo je zato priporočil, naj vse upravne enote obvesti o tem, da morajo pri poslovanju s pari, ki se želijo poročiti in v katerih je eden od bodočih zakoncev tujka oziroma tujec, nameniti še dodatno pozornost pri nudenju informacij. Priporočil je še, naj se matičarji vzdržijo izjav, povezanih z narodnostjo, etničnim poreklom, poltjo in drugimi osebnimi okoliščinami bodočih zakoncev, ki niso povezane s postopkom sklenitve zakonske zveze.
Zagovornik je obravnaval primer domnevne diskriminacije Slovenke in Nigerijca, prosilca za azil, v postopku sklenitve zakonske zveze. V prijavi diskriminacije sta navedla, da sta bila pri tem zaradi narodnosti in drugih osebnih okoliščin bodočega zakonca diskriminatorno obravnavana na dveh upravnih enotah. Zatrjevala sta, da sta doživela neposredno diskriminacijo in nadlegovanje kot posebno obliko diskriminacije po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD).
Na prvi upravni enoti, kjer sta se oglasila zgolj za pridobitev informacij o potrebni dokumentaciji za sklenitev zakonske zveze, naj bi uslužbenka ob pregledu dokumentov med drugim izjavila, da je »imela ta teden že tri Nigerijce«, da je »tu nekaj sumljivega«, da ji deluje »kot da so med sabo zmenjeni« in da »jih bo vse poslala na zaslišanje«. Nato je pravilno ugotovila pomanjkljivost enega dokumenta, in se s parom dogovorila, da se ponovno oglasita za prijavo zakonske zveze, ko bosta to odpravila.
Par se je po tem odločil za prijavo zakonske zveze na drugi upravni enoti. Matičarka te upravne enote je v postopku vpogledala v Azilni register in ugotovila, da je za bodočega zakonca predvidena deportacija iz Slovenije. Zato je paru naznanila, da bo pred odobritvijo poroke začela posebni ugotovitveni postopek po 30. členu Družinskega zakonika, ki je predviden v primerih, ko obstaja sum, da bi bila zakonska zveza dejansko sklenjena predvsem zato, da bi eden izmed bodočih zakoncev pridobil dovoljenje za prebivanje v Sloveniji. Nato je predvideni dan poroke določila, ne da bi zakonca vprašala o želji glede tega. Datum poroke pa jima je določila dan po poteku veljavnosti izkaznice prosilca za azil bodočega zakonca ter to domnevno komentirala z besedami: »Da vidim, če bo ostal tudi, ko se kartica izteče.«
Po mnenju para je matičarka poroko poskušala preprečiti oziroma zamakniti v nedoločeno prihodnost, s čimer naj bi predvsem zaradi narodnosti in družbenega položaja bodočega zakonca posegla v njuno pravico do družinskega življenja. Kot sta navedla, sta o tem sklepala tudi zaradi izjav matičarke, domnevno izrečenih nevesti, ko je ta ponovno prišla na upravno enoto preveriti napredek v postopku.
Zagovornik v postopkih ugotavljanja diskriminacije ni ugotovil, da bi bil par žrtev neposredne diskriminacije. Na prvi upravni enoti sta bodoča zakonca prejela informacije, po katere sta prišla, in par ni bil v ničemer prikrajšan ali oškodovan. Na drugi upravni enoti pa je po ugotovitvah Zagovornika matičarka postopek po 30. členu Družinskega zakonika sprožila upravičeno, in ne zato, da bi poroko želela preprečiti. V zvezi z zaznamkom v Azilnem registru je opravila poizvedbo pri Sektorju za postopke mednarodne zaščite pri Ministrstvu za notranje zadeve, od koder so ji sporočili, da je zaznamek res obstajal, da pa za sklenitev zakonske zveze ni več ovir. Po prejetju tega odgovora je postopek preverjanja verodostojnosti bodoče zakonske zveze ustavila, izpolnila obrazec prijave poroke, par pa se je nato tudi poročil. Tako tudi na tej upravni enoti ni bilo posega v pravice ali ugodnosti para.
Zagovornik prav tako ni ugotovil diskriminacije v obliki nadlegovanja. Po ZVarD je namreč to praviloma možno šele, ko je domnevno nadlegovana oseba domnevnega nadlegovalca opozorila, da jo določeno ravnanje žali in nadleguje, pa je ta kljub opozorilu z ravnanjem nadaljeval. Prijavitelja domnevne diskriminacije tega nista storila ne glede izjav prve ne izjav druge matičarke. Za potrditev diskriminacije mora Zagovornik imeti tudi dovolj utemeljenih dokazov, da se je določeno sporno ravnanje zares zgodilo. Stališče upravnih enot v postopku je, da je bil par obravnavan korektno. Prijavitelja diskriminacije pa nista izkoristila dane možnosti, da bi svoje trditve o neprimerni obravnavi dodatno podkrepila.
Zagovornik je zaradi navedb o neprimernem komuniciranju matičark Ministrstvu za javno upravo priporočil, naj vse upravne enote obvesti o tem, da morajo uslužbenci spoštovati zakonodajo o varstvu pred diskriminacijo in se pri poslovanju s strankami vzdržati izjav, ki so povezane z osebnimi okoliščinami strank. Poleg tega pa naj pri poslovanju s pari, ki želijo skleniti zakonsko zvezo in v katerih je eden od partnerjev tujec, namenjajo dodatno pozornost pri komunikaciji in nudenju pravilnih in popolnih informacij v zvezi s potekom postopka, še posebej ko nameravajo izvesti posebni ugotovitveni postopek o verodostojnosti sklenitve zakonske zveze po 30. členu Družinskega zakonika.
To je kratek povzetek odločb, ki sta objavljeni na spletni strani Zagovornika na https://zagovornik.si/izdelki/zagovornik-ni-ugotovil-diskriminacije-pri-sklepanju-zakonske-zveze/.
Priporočilo je objavljeno na https://zagovornik.si/izdelki/priporocilo-maticarjem-za-obzirnejse-obravnavanje-bodocih-zakoncev-pri-katerih-je-eden-od-partnerjev-tujec/.
