Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) določa, da se poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, šteje za poškodbo pri delu samo, če prevoz organizira delodajalec. Izjema so policisti, saj zanje po 84. členu Zakona o organiziranosti in delu v policiji velja, da se vsaka poškodba, ki jo utrpijo pri prevozu na delo ali z dela, šteje kot poškodba pri delu. Zagovornik je prejel pobudo, v kateri pobudnik zatrjuje, da takšno razlikovanje med policisti in vsemi ostalimi zavarovanci po ZPIZ-2 pomeni nedopustno neposredno diskriminacijo. Pobudnik se sprašuje, ali ima policist težje delo kot ostali, ali ostali zavarovanci nimajo turnusnega dela in ali se ne ne vozijo po sto in več km na delovno mesto.
Zagovornik načela enakosti je na podlagi pobude izdal mnenje po Zakonu o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO), saj je bila pobuda vložena še v času pred uveljavitvijo Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Ugodnejša ureditev, ki policistom zaradi njihovega specifičnega poklica priznava stoodstotno nadomestilo plače v primerih poškodbe na poti na delo in z dela, v primerjavi z drugimi delavci, ki te ugodnosti nimajo, ne pomeni prepovedane oblike diskriminacije po ZUNEO. Iz obrazložitve predloga Zakona o organiziranosti in delu v policiji izhaja, da razlogi za sprejem ugodnejše ureditve za policiste v primerjavi z ostalimi zavarovanci temeljijo na njihovi specifični naravi dela. Policisti imajo na podlagi policijskih pooblastil dolžnost ukrepati, ko naletijo na varnostne dogodke, prometne nezgode, kršitve in kazniva dejanja tudi na poti na delo in z dela, zato niso v enakem položaju kot ostali zavarovanci po ZPIZ-2 oz. delavci po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1). Policisti so na podlagi izrecne določbe (73. člen Zakona o organiziranosti in delu v policiji) v izjemnih, nujnih ali nepredvidenih primerih in ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, o časovnih omejitvah dnevne delovne obveznosti, dnevnega in tedenskega počitka ter dela preko polnega delovnega časa, vedno dolžni dokončati začeto nalogo ali opraviti nujno nalogo. Prav tako se večina policistov vozi na delo v kraj zaposlitve, ki ga niso samo izbrali, temveč ga je določila Policija glede na lastne kadrovske potrebe; po podatkih raziskave, ki jo je izvedla Fakulteta za upravo, je pri policistih zaznano izjemno odstopanje navzgor glede povprečne oddaljenosti delovnega mesta od prebivališča.
Glede na navedeno Zagovornik meni, da je z navedeno obrazložitvijo zakonodajalec ustrezno utemeljil različno (bolj ugodno) obravnavanje policistov na področju zavarovanja za poškodbo pri delu v primerjavi z ostalimi zavarovanci. Sledil je legitimnemu cilju varstva reda in miru, ki je primarna naloga policije in jo slednja opravlja tudi pri prevozu na delo in z dela. Varstvo policistov v primeru poškodbe pri delu je glede na to, da so slednji dolžni ukrepati, ko naletijo na varnostne dogodke, prometne nezgode, kršitve in kazniva dejanja tudi na poti na delo in z dela, mogoče zagotoviti le tako, da zavarovanje po Zakonu o organiziranosti in delu v policiji vključuje tudi prevoz na delo in z dela. Izbrano sredstvo za doseg tega cilja (zavarovanje za poškodbo pri delu, ki pokriva tudi prevoz na delo in z dela) je primerno, saj je po svoji naravi takšno, da je z njim možno doseli legitimni cilj. Hkrati pa je to sredstvo tudi (nujno) potrebno, saj navedenega zakonitega cilja ni mogoče doseči z nobenim drugim sredstvom. Glede na navedeno ugodnejša obravnava policistov na področju zavarovanja pri prevozu na delo in z dela ne pomeni neenake obravnave v smislu ZUNEO.
