Zagovornik načela enakosti je s strani nevladne organizacije (kot tretje osebe) prejel predlog za obravnavo diskriminacije. Skladno z Zakonom o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) je uvedel postopek obravnave po uradni dolžnosti in zanj pridobil soglasje domnevno diskriminirane osebe, ki je tako pridobila pravico do udeležbe v postopku (te pravice pa tretja oseba, ki je bila predlagatelj, nima).
Predlagatelj je predstavil dogodek obravnave v zdravstveni ustanovi, v kateri naj bi bila transspolna oseba s strani pristojnega zdravnika in ostalega prisotnega zdravstvenega osebja obravnavana diskriminatorno. Oseba je imela po operaciji v zaključni fazi telesne prilagoditve spola, ki je bila izvedena v tujini, zdravstveni zaplet. Zaradi tega je bila najprej obravnavana v lokalnem zdravstvenem domu, ker pa ji tam niso uspeli pomagati, je bila usmerjena v specializirano zdravstveno ustanovo. Pristojni zdravnik jo je sprejel v obravnavo in zdravstveno osebje jo je želelo pripraviti za možen zdravstveni poseg – menjavo odvajalnega pripomočka. Pri tem naj bi zdravstveno osebje osebi hotelo na silo sleči spodnje perilo, česar pa sama ni želela, saj ji je bilo zelo nelagodno in se ji je to zdelo nepotrebno. Pripomoček za odvajanje seča je bil namreč speljan neposredno iz sečnega mehurja in ne skozi spolovilo. Po navedbi predlagatelja naj bi oseba tudi slišala s strani osebja izraženo željo videti, ali spolovilo izgleda normalno ali plastično. Zdravnik naj bi bil na izvedbo posega že pripravljen, toda ko je prebral diagnozo pacienta, naj bi se odločil, da ne bo opravil posega. Snel naj bi si rokavice in izjavil, da se te osebe že ne bo dotikal. Izrazil pa naj bi možnost namestitve pacienta v oddelku in operacijo s strani koga drugega. Osebi je predpisal še dodatne antibiotike, kmalu pa je bila tudi odpuščena domov. Odvajalna funkcija pripomočka spolovila se je obnovila.
Predlagatelj je zatrjeval, da naj bi pristojni zdravnik osebi zavrnil potreben poseg za menjavo odvajalnega pripomočka zaradi njene spolne identitete. Zagovornik je skladno z določili ZVarD na podlagi navedb predlagatelja s soglasjem domnevno diskriminirane osebe ugotavljal, ali je zavrnitev operativnega posega s strani pristojnega zdravnika pomenila neposredno diskriminacijo transspolne osebe na področju dostopa do zdravstvenega varstva. Poleg tega je ugotavljal, ali ravnanje ostalega zdravstvenega osebja in zahteve po slačenju spodnjega perila predstavlja nadlegovanje kot posebno obliko diskriminacije. Le-to po ZVarD pomeni nezaželeno ravnanje, povezano s katerokoli osebno okoliščino, ki ima učinek ali namen ustvarjati zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo in žali njeno dostojanstvo. Ključno pri tem je, da je za nadlegovanje kot prepoznano diskriminacijo dovolj že opisani učinek, ki ga ima takšno dejanje za prizadeto osebo. Vendar pa je obenem bistveno tudi to, da mora storilec takšnega ravnanja vedeti, da je za naslovnika tega ravnanja, torej za domnevno diskriminirano osebo, takšno ravnanje dejansko nezaželeno. To pomeni, da je na domnevno diskriminirani osebi, da storilca opozori, da si tega ravnanja ne želi, naj z njim preneha ali da je ravnanje nedopustno. V kolikor pa storilec opozorila ne upošteva, je takšno ravnanje dejansko nadlegovanje in torej pomeni diskriminacijo.
Ker je bilo na podlagi opisa dogodka s strani predlagatelja in skladno s prepoznanimi elementi diskriminacije po ZVarD izpolnjeno trditveno breme na strani domnevno diskriminirane osebe, je Zagovornik na podlagi obrnjenega dokaznega bremena zdravstveno ustanovo kot domnevnega kršitelja prepovedi diskriminacije zaprosil za njeno opredelitev do predstavljenih navedb predlagatelja.
Zdravstvena ustanova je pojasnila ravnanje zdravnika in zdravstvenega osebja. Zagovorniku je posredovala del dokumentacije iz obravnave zaradi domnevnih kršitev pacientovih pravic po Zakonu o pacientovih pravicah, ki je bila izvedena v zdravstveni ustanovi. S strani predstojnika zdravstvene ustanove je bilo pojasnjeno, da je bila domnevno diskriminirana oseba kot pacient strokovno ustrezno obravnavana. Bila je pregledana, v času pregleda naj bi odvajalni pripomoček znova deloval. V izvidu pregleda je bilo zapisano, da pred tem pripomoček ni najbolje deloval in da so že v zdravstvenem domu pacientu hoteli pripomoček prepihati, a sam zaradi bolečin tega ni želel. Oseba si je želela menjavo pripomočka, vendar zaradi strahu pred bolečino ni želela, da se jo zdravnik dotika. Le-ta pripomočka tako ni mogel zamenjati in je predlagal hospitalizacijo, da bi menjavo pripomočka opravili pod anestezijo. Ker pa oseba tudi tega ni želela, do posega ni prišlo. Tako zdravnik kot ostalo zdravstveno osebje je še zanikalo, da bi pacientu izreklo neprimerne oz. žaljive besede. Obravnavalo naj bi jo humano in etično. Pri tem je bilo še pojasnjeno, da je slačenje spodnjega perila običajen postopek priprave pacienta na poseg menjave pripomočka za odvajanje urina. Ker pa je oseba to odklonila in želela počakati zdravnika, je zdravstveno osebje, ki je pacienta pripravilo za obravnavo, to upoštevalo. Kljub zagovarjanju strokovnosti ravnanja zdravnika, ki je osebo obravnaval, in ostalega v obravnavi prisotnega zdravstvenega osebja, pa je zdravstvena ustanova v postopku prve obravnave zaradi domnevnih kršitev pacientovih pravic izrazila namero, da se osebi opraviči, zavedajoč se, da je ravnanje osebja pacienta lahko zmotilo in mu povzročilo nelagodje.
Zagovornik je pojasnilo in opredelitev zdravstvene ustanove posredoval domnevno diskriminirani osebi v izjasnitev pred odločanjem o obstoju diskriminacije. Na zaprosilo se oseba v predvidenem roku ni odzvala. Ker tega ni storila tudi po ponovnem pozivu, je Zagovornik svoj postopek nadaljeval brez njene izjasnitve.
Zagovornik je svoj postopek zaključil z ugotovitvijo, da je ravnanje samega pristojnega zdravnika kot tudi ravnanje ostalega v dogodku prisotnega zdravstvenega osebja temeljilo na strokovni obravnavi pacienta in ne na osebni okoliščini transspolnosti oziroma spolne identitete. Ko pa je oseba izrazila nelagodje zaradi določenih možnih posegov, ki so v takšni obravnavi, kot je bilo pojasnjeno, običajni (slačenje spodnjega perila, dotikanje pacienta pri menjavi odvajalnega pripomočka oz. priprava na hospitalizacijo za poseg pod anestezijo), pa je zdravstveno osebje namere po izvedbi takšnih obravnav tudi opustilo. Prav to Zagovornik šteje kot bistveno upoštevanje pacientovih opozoril, ne pa kot odrekanje zdravstvenih storitev ali neprimerno obravnavo. Tako Zagovornik v obravnavanem primeru ni ugotovil diskriminacije – ne v obliki neposredne diskriminacije v primeru zdravnikove odklonitve posega menjave odvajalnega pripomočka ne v obliki nadlegovanja s komentarji ali s poskusom slačenja spodnjega perila s strani zdravstvenega osebja, ki je osebo želelo pripraviti za zdravstveno obravnavo.
