Študentski klub je organiziral športno prireditev, kjer je bila za udeležbo predvidena štartnina za člane kluba 10 EUR, za ženske 13 EUR, za moške 18 EUR, za vse pa v predprijavi 5 EUR manj. Zagovornik načela enakosti je prejel pobudo, da takšno neenako zaračunavanje pomeni diskriminacijo oseb na podlagi (moškega) spola. Pobuda je bila vložena v času veljavnosti Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja.
Zagovornik je v obravnavi prepoznal možno neposredno diskriminacijo na podlagi spola na področju dostopa do storitev, ki so na voljo javnosti. Nadalje pa je Zagovornik ugotavljal dejanski obstoj možne izjeme od prepovedi diskriminacije po 2.a členu ZUNEO, po katerem zakon ne izključuje različnega obravnavanja (v smislu diskriminacije), če takšno različno obravnavanje upravičuje zakonit cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Cilj povečanje števila žensk kot udeleženk na dogodku, ki ga je navedel organizator, Zagovornik prepoznava kot zakonit in legitimen v smislu spodbujanja žensk kot podzastopanih na prireditvi k na zdravje pozitivno učinkujočim rekreativnim dejavnostim. V nadaljnjem koraku je Zagovornik ugotavljal, ali so sredstva za dosego tega cilja ustrezna in potrebna. Ustrezna sredstva so tista, ki so po naravi takšna, da se z njimi določen cilj lahko doseže. Potrebna (v smislu nujna) pa so sredstva takrat, kadar cilja ni mogoče doseči z drugimi milejšimi sredstvi oz. ukrepi.
Za sredstvo, s katerim je želel organizator doseči cilj doseči povečanje števila udeleženk, je izbral nižjo prijavnino za ta dogodek za osebe ženskega spola. Z ozirom na preteklo izkušnjo velikega razkoraka v zastopanosti spolov na prireditvi bi lahko prizadevanje za izboljšanje te situacije razumeli tudi kot t. i. posebni ukrep v smislu spodbujevalnega ukrepa, ki daje posebne ugodnosti ali uvaja posebne spodbude za osebe v manj ugodnem položaju (po drugi alineji drugega odstavka 6. lena ZUNEO). Vendar pa Zagovornik oseb ženskega spola v konkretni predmetni zadevi ne prepoznava kot tiste, ki bi zaradi svojega spola bile v manj ugodnem položaju kot moški, v smislu, da si ženske ne bi mogle privoščiti plačila enake štartnine kot možki. Zagovornik tako ugotavlja, da v vašem primeru sredstva za dosego cilja ne moremo razumeti kot spodbujevalnega posebnega ukrepa.
Poleg tega sredstvo, ki ga je izbral organizator, dejansko ni potrebno oz. nujno ali neizogibno. Večjo udeležbo žensk na tem dogodku bi organizator lahko dosegel z drugimi oz. drugačnimi sredstvi (in torej ne nujno s popustom pri prijavnini), npr. z oglaševanjem, ki bi k večji udeležbi dogodka neposredno nagovarjalo prav ženske. Tudi sicer nižja štartnina za ženske ni bil učinkovit ukrep, saj je bila udeležba žensk po tem še slabša, cilj pa ni bil dosežen.
Določitev nižjega zneska prijavnine za osebe ženskega spola je tako pomenila neposredno diskriminacijo v primerjavi z osebami moškega spola.
