Zagovornik je prejel prošnjo pristojnega inšpektorata na temo vzgojnega ukrepa v dvojezičnem javnem vrtcu, v katerem poteka program v italijanskem jeziku. V vrtcih na dvojezičnem območju velja pravilo, da če program poteka v enem jeziku, se otroci seznanjajo tudi z drugim jezikom. Strokovna delavka pa je v vrtcu izvajala vzgojni ukrep, in sicer kaznovanje vsakega otroka za izrečene slovenske besede s črno piko, za deset črnih pik pa prepoved igranja za en dan na igrišču.
Zagovornik je ocenil, da gre nedvomno za prakso, ki pri otroku povzroči prikrajšanje in je v večji meri prizadela otroke iz slovensko govorečih ali dvojezičnih druži, saj so ti otroci izkustveno slovenski jezik pogosteje uporabljali v vrtcu tudi v času, ko bi se morali sporazumevati v italijanskem jeziku, kar bi lahko pomenilo posredno diskriminacijo. Glede na to, da gre za italijanski vrtec, v katerem se tudi slovensko govoreči otroci seznanjajo z italijanskim jezikov, je vzgojiteljica zasledovala legitimen cilj, vprašanje pa je, ali so bila sredstva za dosego tega cilja ustrezna, nujno potrebna in s tem sorazmerna. Tu pa gre za strokovno vprašanje primernosti vzgojnega ukrepa, ki ga je delavka uporabljala pri delu z vrtčevskimi otroki, presoja le-tega pa ne sodi v pristojnost Zagovornika.
Zagovornik je tako inšpektoratu podal mnenje v zvezi z vidikom zadeve, ki so sodi v pristojnost ZVarD, pristojnost inšpektorata pa je presojati ustreznost vzgojnega ukrepa.
