Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik se je odločil za sodno zastopanje osebe, ki uporablja električni invalidski voziček, v njeni zahtevi za mirno rešitev spora z državo, ker ta ne zagotavlja dostopnosti javnih medkrajevnih avtobusnih prevozov tudi ljudem z invalidnostmi. Zagovornik v imenu stranke zahteva prenehanje te diskriminacije, 3000 evrov nadomestila zaradi diskriminacije in medijsko objavo obvestila o doseženi mirni rešitvi spora. Če državno odvetništvo predloga ne bi sprejelo, bo stranka s pomočjo Zagovornika vložila tožbo proti državi.
Kot je v predlogu za mirno rešitev spora zapisal zagovornik Lobnik, bi morala država glede na Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) najkasneje decembra 2020 zagotoviti, da bi tudi ljudje z invalidnostmi lahko uporabljali javni medkrajevni potniški promet enako kot drugi potniki.
To se še vedno ni zgodilo. Država je pri sklepanju koncesijskih pogodb z avtoprevozniškimi podjetji, ki za državo izvajajo javne medkrajevne linijske prevoze potnikov, iz zadnjega javnega razpisa za podelitev koncesij iz leta 2023 celo namenoma odstranila pogoj, da morajo ta podjetja imeti tudi vozila, s katerimi lahko prevažajo tudi ljudi z invalidnostmi. Ob tem je dala tudi zavezo, da bo za to skupino potnikov zagotovila drug način prevoza, ki pa je ni uresničila.
Ljudje z invalidnostmi, kot je zastopana stranka, tako ostanejo brez možnosti javnega prevoza samo zato, ker imajo določeno invalidnost in jih zato ne morejo vkrcati na avtobuse koncesionarjev. Takšno ravnanje je diskriminatorno in prepovedano tako po ZIMI, Zakonu o varstvu pred diskriminacijo in slovenski ustavi. V neskladju je tudi z mednarodno konvencijo o pravicah invalidov in listino Evropske unije o temeljnih pravicah.
Kot je zagovornik Miha Lobnik razložil v predlogu za mirno rešitev spora, ima država pri spoštovanju varstva pred diskriminacijo ljudi z invalidnostmi tudi dolžnost ustvarjati pogoje, ki tem ljudem omogočajo dejansko enako uresničevanje človekovih pravic.
»Na področju javnega prevoza ustvarjanje takih prilagoditev ne pomeni, da mora biti vsak posamezen avtobus prilagojen za prevoz oseb z invalidnostjo. Mora pa biti zagotovljen sistem javnega prevoza, ki tem potnikom omogoča dejansko in učinkovito uporabo javnega prevoza bodisi z dostopnimi vozili bodisi z drugo ustrezno obliko prevoza. Opustitev te dolžnosti je oblika diskriminacije,« pojasnjuje Lobnik.
Opozarja tudi, da je na nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza pristojne seznanil že pred tremi leti, ko je pripravil posebno poročilo na to temo. »Ne gre torej za nevednost države, temveč opustitev dolžnega ukrepanja. Posledica pa je, da naša stranka in vsi drugi ljudje z invalidnostmi javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza ne morejo uporabljati pod primerljivimi pogoji kot drugi potniki, niti jim ni zagotovljena druga ustrezna oblika prevoza,« poudarja Lobnik. »To je pomembno za dostop do zaposlitve, izobraževanja, zdravstvenih in drugih storitev in za sodelovanje v družinskem in družbenem življenju.«
Zagovornik zato v imenu stranke predlaga, da država prizna obstoj diskriminacije in sprejme ustrezne ukrepe za njeno odpravo. Predlaga tudi, da država stranki izplača denarno nadomestilo za diskriminacijo v višini 3000 evrov. »Diskriminacija je dolgotrajna in gre torej za hujšo obliko diskriminacije, s hudimi posledicami za mobilnost stranke in njeno vključevanje v družbo,« znesek pojasnjuje Lobnik. Predlaga pa tudi objavo o primeru v medijih, saj je po nekaterih ocenah v Sloveniji okrog 170 tisoč ljudi z invalidnostmi, število oseb z gibalnimi omejitvami pa se zaradi staranja prebivalstva povečuje. »Dostopnost javnega prevoza zato ni vprašanje posameznega primera, temveč pomembno družbeno vprašanje, ki zadeva velik del prebivalstva ter vse osebe, ki uporabljajo javni potniški promet,« še pravi Lobnik.
Če mirna rešitev spora ne bo dosežena, bo stranka s pomočjo Zagovornika vložila tožbo proti državi zaradi diskriminacije pri dostopu do dobrin in storitev na podlagi osebne okoliščine invalidnosti.
