Zagovornik načela enakosti je pripravil posebno poročilo o dostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza tistim, ki slabo ali sploh ne vidijo ali slišijo. Ugotovil je, da imajo senzorno ovirani pri uporabi cestnega javnega prevoza še veliko preprek, ki bi morale biti že odpravljene. Zakonski rok za prilagoditev dostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza ljudem z invalidnostmi je potekel že decembra 2020.
»Javni medkrajevni avtobusni prevoz ni ustrezno prilagojen za slepe in slabovidne.«
Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Ljubljana
»Menimo, da tako javni avtobusni medkrajevni potniški prevoz kot tudi železniški prevoz slepim in slabovidnim nista ustrezno prilagojena.« Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije
»Ocenjujemo, da trenutno obstoječa ureditev medkrajevnega avtobusnega potniškega prometa v Republiki Sloveniji ni ustrezno prilagojena potrebam in zahtevam posameznikov s senzornimi oviranostmi.« Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN
To je nekaj ocen, ki jih je Zagovornik načela enakosti pridobil pri pripravi posebnega poročila z naslovom Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za senzorno ovirane.
Organizacije slepih, slabovidnih, gluhih in naglušnih ter gluhoslepih so Zagovorniku poročale, da imajo njihovi člani pri uporabi javnega avtobusnega prevoza še vedno kar nekaj težav. In to kljub temu, da je bil že leta 2010 sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki določa, da mora država do decembra 2020 poskrbeti, da bo ves javni potniški promet tak, da ga lahko tudi senzorno ovirani uporabljajo tako kot ljudje brez invalidnosti.
Po mnenju nevladnih organizacij, ki so sodelovale v Zagovornikovi poizvedbi ob pripravi poročila, bi morali izboljšati dostopnost informacij o voznih redih, cenikih in drugih pomembnih podatkih o prevozu na spletnih straneh in aplikacijah. Avtobusne postaje in avtobuse bi morali opremiti s taktilnimi oznakami, z zvočnimi najavami in berljivimi kontrastnimi napisi, pa tudi z drugo tehnično opremo (npr. indukcijsko zanko). Organizacije so opozorile tudi, da so naprave za zvočno najavo postajališč v tistih avtobusih, ki jih imajo, pogosto izključene ali pretihe. Poročale so tudi o tem, da vozniki avtobusov njihovim članom še vedno odklanjajo vožnjo s psi vodniki ali pa jim za prevoz psa vodnika želijo dodatno zaračunati.
Član Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije je navedel: »Nisem še našel avtobusne postaje, ki bi bila označena tako, da bi slep lahko samostojno našel pravi peron oziroma postajališče.«
Svet invalidov Mestne občine Maribor je Zagovorniku pojasnil: »Za invalide, ki imajo težave z gibanjem, vidom ali sluhom, je na večjih postajališčih težko slediti, kateri avtobusi so pripeljali na postajo, in odhiteti do vsakega, da bi preverili, ali pelje v njihovo smer ali ne. Zato bi bila potrebna pisna in zvočna najava prihajajočih avtobusov.«
Član Združenja gluhih Slovenije 14 11 je zapisal: »Imam težave, ker slišim s slušnim aparatom, da nekaj sporočajo po zvočniku o spremembah, pa žal ne razumem dobro vsebine.«
Oseba z gluhoslepoto, članica Medobčinskega društva gluhih in naglušnih za Gorenjsko, pa je navedla: »Pogosto se zgodi, da napovedovalec postaj /na avtobusu/ ni vklopljen, ker gre posameznemu šoferju na živce, ali pa je pokvarjen, zato si moram še vedno pomagati s prijaznostjo drugih potnikov, da jih prosim za pomoč in napoved, kdaj naj izstopim.«
Težava je tudi zmanjševanje pogostosti prevozov na posameznih linijah. Zato imajo senzorno ovirani veliko težav za obisk trgovine, zdravnika in drugih javnih ustanov, saj je javni prevoz pogosto njihova edina možnost za potovanje.
Zagovornik je glede na ugotovitve tega posebnega poročila in predhodnega poročila o nedostopnosti javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane pristojnemu Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo priporočil, naj čim prej ukrepa.
Tako kot v drugem posebnem poročilu je ministrstvu priporočil, naj sprejme minimalne standarde in merila glede dostopnosti avtobusov za gibalno in senzorno ovirane ljudi. Določi naj tudi, kako morajo biti avtobusi prilagojeni, in kolikšen delež avtobusov, ki bodo prilagojeni ljudem z invalidnostmi, mora imeti posamezen koncesionar, da bo izpolnjena obveza iz Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Priporočil je še, naj vzpostavi sistem preverjanja upoštevanja zakonskih zahtev in za namen prilagoditve avtobusov zagotovi dodatna finančna sredstva.
Ob tem naj v razpise za podelitev koncesije za izvajanje prevoza potnikov v javnem cestnem prometu doda obvezo, da bodo digitalne platforme izvajalcev prevozov skladne z zahtevami iz Zakona o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij. Tako bodo dostopne tudi ljudem s senzornimi oviranostmi. Od prijaviteljev na javne razpise naj zahteva dokazila, da so vozniki avtobusov izvajalcev prevozov seznanjeni s pravico ljudi z invalidnostmi, da v avtobus brez dodatnih stroškov vstopijo z osebnim spremljevalcem oziroma s psom vodnikom. Priporočil je še, naj ministrstvo skupaj z Direkcijo za infrastrukturo in lokalnimi skupnostmi zagotovi dostopnost avtobusnih postajališč in drugih infrastrukturnih objektov ljudem z invalidnostmi.
To je kratek povzetek posebnega poročila, ki je v celoti dostopno na https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2023/11/Posebno-porocilo_Nedostopnost-javnega-medkrajevnega-avtobusnega-prevoza-za-senzorno-ovirane.docx.
