Zagovornik načela enakosti je ocenil, da je ureditev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za mladoletne osebe, ki so zaradi svojih oviranosti odvisni od tuje nege in pomoči, diskriminatorna. To pravico namreč peti odstavek 100. člena zakona o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2) daje le mladoletnim slepim osebam, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu ali upokojencu. Neutemeljeno pa je po nobenem zakonu nimajo mladoletniki s posebnimi potrebami, ki pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb prav tako rabijo pomoč druge osebe in so prav tako zdravstveno in invalidsko zavarovani po drugih zavarovancih. Osebe, ki so v primerljivem položaju, so torej neupravičeno obravnavane različno. Zagovornik je zato ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) priporočil odpravo diskriminacije s spremembo zakonodaje tako, da bodo dodatek za pomoč in postrežbo prejeli vsi, ki ga potrebujejo.
Zagovornik je na pobudo društva za pomoč otrokom s posebnimi potrebami opravil oceno diskriminatornosti petega odstavka 100. člena ZPIZ-2, ki dodatek za pomoč in postrežbo do 18. leta starosti namenja zgolj slepim. Društvo je opozorilo, da otroci s posebnimi potrebami, ki sicer vidijo, a imajo morda celo večje oviranosti kot slepe osebe, niso upravičeni do tega dodatka. Po zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) jim pripada šele pri 18 letih, pred tem so njihovi starši upravičeni do dodatka za nego otroka po zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1). Zgolj otroci in mladostniki s slepoto pa poleg tega lahko prejmejo še dodatek za pomoč in postrežbo po ZPIZ-2.
Zaradi te ureditve družina za kritje stroškov preživljanja in nege ter za pomoč in postrežbo slepega otroka prejme skupno približno 400 evrov na mesec. Družina otroka s težko duševno motnjo oziroma težko gibalno oviranostjo, ki ni slep, pa največ okrog 200 evrov na mesec.
Zagovornik je v postopku preveril, ali bi lahko ta različna obravnava mladoletnih oseb s posebnimi potrebami, ki so v primerljivem položaju, sodila med izjeme od prepovedi diskriminacije, kot jih določa zakon o varstvu pred diskriminacijo. Zato je iskal odgovor na vprašanja, ali različno obravnavanje temelji na legitimnem cilju in ali je ureditev kot sredstvo za doseganje tega cilja ustrezna, edina možna in sorazmerna.
Kot pristojno ministrstvo za to področje je MDDSZ Zagovorniku pojasnilo, da je bila obravnavana zakonodaja sprejeta decembra 1999, in sicer na pobudo staršev slepih otrok. Navedlo je, da argumentov za izključitev nekaterih oseb iz te ugodnosti ne pozna. Pojasnilo je, da so uveljavljeno rešitev poslanci sprejeli kljub pojasnilom takratne državne sekretarke ministrstva, da umeščanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v zakonu, ki ureja pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ni ustrezno.
Zagovornik je tako ocenil, da je ureditev diskriminatorna, saj iz pojasnila MDDSZ izhaja, da izključitev nekaterih oseb iz pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni bila načrtna in ni zasledovala nobenega cilja, torej tudi ne legitimnega. Povzročila pa je diskriminacijo vseh mladoletnih, ki so zaradi svojih oviranosti odvisni od tuje nege in pomoči pri svojih osnovnih življenjskih potrebah, a niso slepi. Ti otroci in mladostniki pravice do dodatka za pomoč in postrežbo nimajo po nobenem drugem zakonu.
Zagovornik je zato ministrstvu priporočil odpravo te diskriminacije s sprejetjem ustreznih zakonodajnih sprememb. Ob tem je opozoril, da ocene diskriminatornosti petega odstavka 100. člena ZPIZ-2 in priporočila za odpravo diskriminacije ni mogoče razlagati na način, naj se dodatek za pomoč in postrežbo odvzame tistim otrokom in mladostnikom z invalidnostmi, ki so do njega sedaj upravičeni. Prejeti ga morajo vsi, ki ga potrebujejo.
To je le kratek povzetek ocene diskriminatornosti in priporočila, ki sta v celoti dostopna na https://zagovornik.si/ocene-diskriminatornosti/.
