Kupec, tuj državljan na obisku v Sloveniji, športnik in uslužbenec ministrstva za obrambo v svoji državi, je opravil nakup v trgovini, ob izhodu pa ga je ustavila varnostna služba, ga povabila v skladiščne prostore trgovine na kontrolo računa, ob čemer ga je najprej površinsko pregledala. Ker je med nakupom uporabljal mobilni telefon in se po njihovi oceni tudi sicer sumljivo vedel, je po mnenju varnostne službe pri njem obstajal sum storitve kaznivega dejanja tatvine. Ker pri površinskem pregledu domnevno ukradenega artikla niso našli, so od njega zahtevali osebni dokument in ker ga ni imel pri sebi, so ga pridržali do prihoda policije. Ukrepe so izvedli po 48., 49. in 51. členu Zakona o zasebnem varovanju.
Predlagatelj je pri Zagovorniku vložil predlog za obravnavo, v katerem je zatrjeval, da varnostna služba ni imela utemeljenega razloga za zaustavitev ter menil, da je bil izpostavljen rasni diskriminaciji. Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije pridobil in analiziral dokaze, in sicer pisne izjave vpletenih, dokumentacijo, posnetke varnostnih kamer, zapis pogovora med varnostniki in policijo, varnostnike pa je tudi zaslišal kot priče.
Zagovornik je v postopku ugotovil, da so v zadevi podani vsi elementi neposredne diskriminacije zaradi rase. Z izvedenimi ukrepi je varnostna služba posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine predlagatelja, in sicer v zasebnost predlagatelja iz 35. člena Ustave Republike Slovenije in v svobodo gibanja iz 32. člena Ustave. V zasebnost predlagatelja je varnostna služba posegla s tem, ko je izvedla površinski pregled in ugotavljala istovetnost, v svobodo gibanja pa s tem, ko je predlagatelja zadržala do prihoda policije. Zagovornik je nato ugotavljal, ali je vedenje predlagatelja samo po sebi upravičevalo izvedbo zaustavitve in površinskega pregleda iz 49. člena Zakona o zasebnem varovanju ter nadaljnjih ukrepov ali pa so prepričljivejši dokazi, da je bil ključen sprožilec za izvedbo ukrepov barva kože oziroma rasa predlagatelja.
Zagovornik iz posnetkov varnostnih kamer, ki so bili narejeni v jasni resoluciji, ni razbral zadostno utemeljenih razlogov, za katere varnostna služba navaja, da so upravičevali površinski pregled. Glede gibanja v delih trgovin, ki niso pokriti s kamero, je Zagovornik analiziral pričevanje varnostnika, ki je predlagatelja opazoval neposredno in naj bi pri njem opazil sumljivo vedenje. Glede na to, da varnostnik dejansko ni videl, da bi dal predlagatelj artikel v žep, da varnostniki kasneje pri njem niso našli ničesar, je Zagovornik sklenil, da do tatvine v tistem trenutku kot tudi v nobenem drugem trenutku očitno ni prišlo.
Zagovornik je ob pregledu posnetka videl predvsem nekoga, ki trgovine ne pozna, išče izdelke, iz deklaracij poskuša razbrati, za kakšen izdelek gre in kaj vsebuje, za pomoč sprašuje trgovke, obenem pa se mu ne mudi in zato z nakupom ne hiti. Da je nakupoval brez košare, ni posebej nenavadno dejstvo, saj na ta način nakupuje marsikdo, ki ga varnostniki nato zaradi tega ne ustavijo. Zagovornik se je po pretehtanju stopnje nenavadnosti vedenja odločil, da slednje še vedno ni bilo tako nenavadno, da bi dopuščalo izvedbo površinskega pregleda, pač pa so temu bistveno pripomogle druge okoliščine. Ocenil je tudi, da iz opisa predlagateljevega vedenja, ki je bil podan s strani varnostnikov, izhajajo izjemno stroga pričakovanja o tem, kako naj bi se vedel posameznik, ki vstopi v trgovino, navedena pričakovanja pa hitro lahko privedejo v odločanje o ukrepih na podlagi stereotipov. Navedena pričakovanja so v neskladju z raznolikostjo ljudi, ki kot potrošniki vstopajo v trgovine, njihovo vedenje pa se morda ne sklada do potankosti z vedenjem, kakršno naj bi bilo lastno povprečnemu obiskovalcu določene trgovine iz določene regije.
Sklepno je Zagovornik ugotovil, da varnostna služba ni izkazala zadostno utemeljenih razlogov za poseg v pravice predlagatelja prek izvedbe ukrepa površinskega pregleda. Namesto, da je varnostna služba poleg površinskega pregleda izvedla še ugotavljanje istovetnosti predlagatelja, bi ga morala najkasneje v tistem trenutku, po površinskem pregledu, izpustiti. Ker ga varnostna služba ni izpustila, je vsak naslednji ukrep položaj še dodatno poslabšal, obenem pa je z ukrepanjem vedno bolj posegala v predlagateljeve pravice.
V teku ugotovitvenega postopka je Zagovornik zaznal več indicev in zatem tudi zbral dokaze, iz katerih izhaja, da je bil predlagatelj podvržen ukrepom tudi zaradi svojih osebnih okoliščin, in sicer rase. Predlagatelj je, kot je sam navedel, temnopolt, barvo kože kot neposredno zaznavno in navzven vidno značilnost posameznika pa Zagovornik šteje pod elemente, ki za potrebe postopka ugotavljanja diskriminacije po Zakonu o varstvo pred diskriminacijo (ZVarD) tvorijo osebno okoliščino rase iz prvega odstavka 1. člena ZVarD. Po ugotovitvah Zagovornika je predlagateljeva rasa pomembno prispevala k temu, da se je varnostna služba odločila predlagatelja zaustaviti in je zoper njega izvedla ukrepe po Zakonu o zasebnem varovanju.
Varnostnik, ki je poklical policijo zaradi zadržanja predlagatelja, je v sporočilu namreč navedel, da je v trgovino prišel »sumljiv tujec, temne polti, oblečen v umazano trenirko, ki govori angleško in nima pri sebi osebnega dokumenta«. Zagovornik je ugotovil, da gre za okoliščine, ki so bile za položaj popolnoma nerelevantne, pa jih je varnostnik vseeno uporabil za opis osebe. Navedene besede nikakor niso bile nevtralne in namenjene zgolj čimbolj natančnemu opisu predlagatelja. Eden od varnostnikov je na zaslišanju povedal, da v drugih primerih po navadi policiji le sporočijo, da imajo »stranko v postopku« in da »potrebujejo pomoč«, ni pa znal pojasniti, zakaj tudi v tem primeru položaja niso opisali na ta način. Drug varnostnik pa je na zaslišanju povedal, da se mu je zdelo, da bi predlagatelj lahko bil begunec in da včasih varnostna služba namenoma pretirava z opisom za policijo zato, da je situacija videti bolj urgentna.
Zagovornik je na podlagi vseh zbranih dokazov ocenil, da je bila osebna okoliščina rase predlagatelja pomemben razlog za to, da se je varnostna služba odločila zoper predlagatelja izvesti ukrepe po Zakonu o zasebnem varovanju, s katerimi je posegla v ustavne pravice predlagatelja do zasebnosti in svobode gibanja, s čimer so izpolnjeni znaki neposredne diskriminacije na podlagi rase iz prvega odstavka 6. člena ZVarD v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZVarD.
Zagovornik je opozoril še, da posploševanje o begunskem oziroma migrantskem statusu, narodnosti ali rasi stranke lahko vodi do etničnega profiliranja pri izvajanju represivnih ukrepov, kar je nedopustna praksa, ki pomeni nezakonito diskriminacijo. Etnično profiliranje je definirano kot praksa, po kateri se policija (ali v tem primeru varnostna služba) na podlagi določenih značilnosti posameznika odloča, koga bo zaustavila ali na podlagi katerih identificira ljudi, za katere naj bi bilo verjetno, da so ali bodo zagrešili kaznivo dejanje. Teorija opozarja, da se vsled take prakse varnostne službe napačno osredotočajo na barvo kože stranke in povzročajo napačne obdolžitve, neupravičena zadrževanja in nadlegovanje, ne da bi za to obstajali upravičeni razlogi. V Združenih državah je praksa znana kot »shopping while black« (nakupovanje, ko si črn), ki namesto v uspešno odkrivanje kaznivih dejanj lahko vodi v civilnopravne tožbe zoper trgovine.
