Sindikat vojakov Slovenije je na Zagovornika načela enakosti naslovil dopis v katerem pojasnjuje, da so se na sindikat obrnili številni člani zaradi nepoštene in krivične obravnave necepljenih zoper covid-19. V sindikatu so mnenja, da gre za diskriminatorno obravnavo, saj pripadniki ne morejo opravljati določenih nalog, tudi tistih, na katere so razporejeni že dlje časa, kljub želji po testiranju, torej ob izpolnjevanju t. i. pogoja PCT. Sindikat v dopisu še navaja, da je zavračanje cepljenja stvar »nazorov«, kar nakazuje na sklicevanje na osebno okoliščino prepričanja.
Zagovornik je Sindikatu vojakov Slovenije pojasnil, da je že opravil oceno diskriminatornosti Odloka o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji in Uredbe o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2, ki velja na vseh področjih družbenega življenja, ki jih ureja Zakon o varstvu pred diskriminacijo, tako na področju dostopa do dobrin in storitev kot na področju dela in zaposlovanja.
V tej oceni Zagovornik med drugim pojasni tudi, zakaj zahteva po izpolnjevanju pogoja PCT za opravljanje določenih vrst dela ne pomeni diskriminacije zaposlenih v teh panogah.
Zagovornik se pri obravnavi zadev ukvarja izključno z vprašanjem, ali je ob določenem ravnanju ali zaradi določenega predpisa prišlo do prepovedane oblike diskriminacije, kot je opredeljena v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo.
To je bistveno zato, ker je po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo diskriminacija opredeljena kot neenaka obravnava osebe izključno zaradi njenih osebnih značilnosti, kot so spol, barva kože, narodnost, jezik, vera, invalidnost, starost, spolna usmerjenost in podobno.
Če razlog za neenako obravnavo posameznika ni v eni izmed njegovih prej naštetih osebnih značilnosti, taka neenaka obravnava ni diskriminacija po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo.
Zagovornik je ocenil, da v tem primeru ni mogoče govoriti o posredni diskriminaciji zaposlenih v Slovenski vojski, saj (ne)cepljenosti ni mogoče opredeliti kot osebno okoliščino. Ob tem je opozoril, da bi bili lahko diskriminirani le tisti pripadniki Slovenske vojske, ki se ne smejo cepiti iz zdravstvenih razlogov ali cepljenje zavračajo zaradi vere ali prepričanja.
Prepričanje kot osebna okoliščina
Zagovornik pri opredelitvi pojma »prepričanje« izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Sklep se nanaša na čas, ko je v Sloveniji varstvo pred diskriminacijo urejal še Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja – ZUNEO. Tega je kasneje nadomestil Zakon o varstvu pred diskriminacijo – ZVarD, ki pa prav tako varuje osebni okoliščini vere ali prepričanja, podobno kot ZUNEO.
V sklepu je sodišče zapisalo, da je materialnopravno zmotno stališče, da lahko prav vsaka razlika v mnenjih zadošča za utemeljitev očitka diskriminacije na podlagi prepričanja. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče namreč ni videti razloga, da bi zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije varoval prav vsak osebni pogled na katerokoli okoliščino.
Osebni pogled na določeno okoliščino (nezaupanje farmaciji, nasprotovanje cepljenju ali testiranju, zavračanje uradne medicine) tako ni mogoče razumeti kot prepričanja, ki v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pomeni varovano osebno okoliščino v smislu »vere ali prepričanja«.
Okvirno pojasnilo je dostopno v razdelku Opravljena svetovanja in kot samostojen dokument.
