Pri obnovi enega od gledališč v lokalni skupnosti lastnik oziroma izvajalec dela nista zagotovila, da bi imeli ljudje, ki so uporabniki vozička, zagotovljen nemoten dostop na oder gledališča. Na zagovornika se je obrnila pobudnica, ki je zatrjevala, da gre za diskriminacijo na podlagi invalidnosti.
Zagovornik je opravil poizvedbe pri občini, kjer se gledališče nahaja, pristojnem inšpektoratu in pristojnem ministrstvu. Ugotovil je, da je bila od odprtja objekta potreba po tem, da je potrebno gibalno oviranim osebam zagotoviti dostop na oder, redko izražena, ko pa je bila izražena, je bila zahteva realizirana. Občina je v ta namen pripravila konkretne rešitve za lažji dostop na oder. Nadalje je zagovornik ugotovil, da je bil objekt rekonstruiran na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja ter da je pridobil tudi uporabno dovoljenje; oviranim osebam je zagotovljen neoviran dostop, vstop in uporaba prostorov, namenjenim obiskovalcem, v dvorani so zagotovljena tri mesta za osebe na vozičkih, kar je več kot 1% sedežev dvorane, kot zahtevajo predpisi. Dostop do odra in zaodrja po standardu SIST ISO 21542: 2012 (Gradnja stavb – Dostopnost in uporabnost grajenega okolja) ni zahtevan, saj je po navedenem standardu potrebno zagotavljati dostop na oder le v novih objektih.
Zagovornik je ugotovil, da občina kot lastnica gledališča glede na predpise in standarde ni dolžna zagotoviti neoviranega dostop na oder (saj ne gre za novogradnjo), je pa to storila, v kolikor je bila za to izražena potreba ter je za to poiskala ustrezne in primerne trajne rešitve, kar je z vidika vključevanja funkcionalno oviranih oseb v vsakdanje življenje resnično pohvalno. Glede na navedeno ni možno govoriti o neposredni diskriminaciji zaradi invalidnosti v smislu Zakona o varstvu pred diskriminacijo.
Ne glede na navedeno pa je Zagovornik na podlagi druge alineje prvega odstavka 21. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo občini podal priporočilo, da izpostavljeno problematiko čim prej obravnava in pretehta možnosti zagotovitve neoviranega in stalnega dostopa funkcionalno oviranim osebam na oder in s tem ustvari pogoje, da bodo slednje enakopravneje vključene v družbo in bodo lahko v večjem številu sodelovale v kulturnem življenju in drugih dogodkih, ki jih gledališče ponuja. Pri tem je Zagovornik poudaril tudi zaveze iz Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, h kateri je pristopila tudi Republika Slovenija, po katerem države pogodbenice priznavajo osebam z invalidnostmi pravico do sodelovanja v kulturnem življenju enako kot drugim. V duhu konvencijskih določb bi s trajno rešitvijo dostopa na oder za funkcionalno ovirane osebe, zagotovljeno v razumnem časovnem obdobju, zagotovo pripomogli k še večji dostopnosti in sodelovanju v kulturnem življenju funkcionalno oviranih oseb in na ta način s svojim zgledom dvignili integriteto institucije same in tudi pomembno prispevali k doseganju dejanske enakosti le-teh in spoštovanju njihovega dostojanstva.
