Zagovornik načela enakosti je prejel pobudo za oceno diskriminatornosti 157. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ker da je diskriminatoren do nekaterih moških. Med drugim namreč določa, da lahko delodajalec uveljavi vračilo dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje le za delavke, ki so matere in skrbijo za otroka do tretjega leta starosti ter je njihova zaposlitev pri tem delodajalcu njihova prva in traja neprekinjeno vsaj dve leti. Zagovornik je preveril, ali so zaradi tega v slabšem položaju moški v podobnem položaju, saj za zaposlovanje teh moških take državne spodbude niso predvidene. Zagovornik je na podlagi statističnih podatkov, ki dokazujejo, da so ženske na trgu dela v slabšem položaju od moških, ugotovil, da je spodbudo treba obravnavati kot posebni ukrep za zagotavljanje enake obravnave in enakih možnosti po 17. in 18. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Zato je ocenil, da omenjeni člen ZPIZ-2 ni diskriminatoren.
Zagovornik je v postopku ocene diskriminatornosti 157. člena ZPIZ-2 preveril, ali je dodelitev državne spodbude delodajalcem v obliki možnosti vračila dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob zaposlitvi žensk, ki prvič dobijo službo in ki so nato pri istem delodajalcu v službi vsaj dve leti ter skrbijo za otroka do tretjega leta starosti, diskriminatorna do moških v podobnem položaju. Pobudnik ocene diskriminatornosti je namreč zatrjeval, da opisana zakonska ureditev lahko povzroči diskriminatorno obravnavo pri zaposlovanju na podlagi osebne okoliščine spola, saj bi lahko delodajalci zaradi predvidene spodbude ob prvi zaposlitvi žensk prednost pri zaposlovanju neupravičeno dajali ženskam.
Za potrebe ocene je Zagovornik za pojasnila zaprosil Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Obe ustanovi sta navedli, da je obravnavana določba 157. člena ZPIZ-2 posebni ukrep za zagotavljanje enake obravnave in enakih možnosti. Rekli sta, da je cilj te ureditve zagotoviti enake možnosti žensk na trgu dela, ki so na tem področju v manj ugodnem položaju kot moški tudi zato, ker so matere ali to lahko postanejo.
Kot je pojasnilo ministrstvo, o slabšem položaju žensk na trgu dela govorijo različni statični podatki. Stopnja delovne aktivacije pri ženskah, starih med 25 in 49 let, ki imajo otroka, mlajšega od šest let, je bila v zadnjih desetih letih v povprečju 15 odstotnih točk nižja v primerjavi s stopnjo delovne aktivacije moških v isti statistični skupini. Več žensk kot moških je tudi med registrirano brezposelnimi. Med zaposlenimi, ki so stari 25 let in več, pa so ženske v večji meri kot moški zaposlene za določen čas.
Zagovornik je ugotovil, da navedeno kaže na dejansko slabši položaj žensk na trgu dela in da je torej obravnavani ukrep iz 157. člena ZPIZ-2 ustrezen in tudi še vedno potreben posebni ukrep za zagotovitev enakih možnosti in priložnosti za ženske na tem področju. Posledično je ocenil, da 157. člen ZPIZ-2 ni diskriminatoren.
To je kratek povzetek ocene, ki je v celoti objavljena na naslovu: https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2023/04/OCENA_Ocena-diskriminatornosti-prvega-odstavka-157.-clena-ZPIZ-2.pdf.
Dodajamo še pojasnilo o posebnih ukrepih, kot jih določa Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD):
Posebni ukrepi za zagotavljanje enakosti so začasni ukrepi, ki imajo za cilj zagotoviti uresničevanje pravice do enakega obravnavanja, enake možnosti ali dejansko enakost in udeležbo na področjih družbenega življenja oseb, ki so v manj ugodnem položaju zaradi določene osebne okoliščine. Posebni ukrepi se sprejmejo z namenom preprečevanja ali odpravljanja posledic takšnega položaja oziroma predstavljajo nadomestilo za manj ugoden položaj. Pri tem posebne ukrepe delimo na spodbujevalne ter pozitivne ukrepe. Spodbujevalni ukrepi dajejo posebne ugodnosti ali uvajajo posebne spodbude za osebe v manj ugodnem položaju na določenem področju ali v določenem okolju. Pozitivni ukrepi pa ob enakem izpolnjevanju predpisanih meril in pogojev dajejo prednost osebam z določeno osebno okoliščino in se lahko uporabijo zlasti, kadar pri teh osebah obstaja očitno nesorazmerje v možnostih dostopa do uveljavljanja pravic, dobrin, storitev ali ugodnosti. (17. člen ZVarD)
Posebni ukrepi zasledujejo legitimen cilj odprave manj ugodnega položaja oseb z določeno osebno okoliščino. Ta cilj mora biti utemeljen na analizah o obstoju manj ugodnega položaja, ukrep pa mora biti potrebno in ustrezno sredstvo za odpravo takšnega položaja. Subjekti, ki sprejmejo posebne ukrepe (v tem primeru zakonodajalec in vlada), morajo po zakonu redno preverjati njihovo utemeljenost oziroma upravičenost njihovega nadaljnjega izvajanja. Če ugotovijo, da je cilj njihovega izvajanja dosežen, jih morajo prenehati izvajati. (18. člen ZVarD)
