Ena od srednjih šol je organizirala izlet na umetniško prireditev v sosednjo državo. Na izlet se je prijavil tudi dijak s posebnimi potrebami, in sicer z določenim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo. Dijaki so bili obveščeni, da se izleta ne smejo udeležiti tisti med njimi, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti v zvezi s prisotnostjo pri pouku oziroma jim je bil zaradi tega izrečen vzgojni ukrep ali imajo negativne ocene. Konkretni dijak pa je bil ustno obveščen, da se izleta ne sme udeležiti zaradi svoje zdravstvene diagnoze. Šoli naj bi bila sicer posredovana vsa navodila glede ukrepanja v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem.
Na podlagi tehtanja vseh dejstev in dokazov je Zagovornik ugotovil, da šola po prevalitvi dokaznega bremena nanjo ni izkazala, da ni diskriminirala – torej da razlogi za izključitev dijaka iz udeležbe na izletu niso bili povezani z njegovo osebno okoliščino zdravstvenega stanja v povezavi z invalidnostjo. Gre torej za intersekcijsko diskriminacijo. Dijak ni bil izključen z izleta samo zaradi zdravstvenega stanja, temveč zato, ker je kot oseba z invalidnostjo in tem konkretnim zdravstvenim stanjem v očeh šole prepoznan kot dolgotrajno bolan otrok. Zagovornik kot odločilni razlog za neudeležbo dijaka ne prepoznava dijakovega dotedanjega interesa za umetnost (kar sicer ni bilo jasno predstavljeno merilo), temveč dejstvo, da je šola ocenila, da zanj kot otroka z določenim zdravstvenim stanjem in invalidnostjo ni bila zagotovljena zadostna zdravstvena varnost.
