Zagovornik načela enakosti je obravnaval domnevno diskriminacijo oseb z okvaro vida pri dostopu do televizijskih vsebin. Prijavitelj diskriminacije je zatrjeval, da mora biti senzorno oviranim osebam zagotovljena enaka dostopnost do vseh televizijskih vsebin RTV Slovenije in drugih izdajateljev televizijskih programov, kot je to zagotovljeno osebam brez invalidnosti.
Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije ugotovil, da je vsebine po sedanji zakonodaji, namenjene slepim in slabovidnim ter gluhim in naglušnim v njim prilagojenih tehnikah, dolžna pripravljati samo RTV Slovenija. Zakonodaja pa ne določa, kolikšen naj ta delež bo in katere vsebine naj bodo tako prilagojene.
Zagovornik je sklenil še, da kljub temeljni ustavni pravici do obveščenosti ni možno trditi, da bi morali vsi izdajatelji televizijskih programov že po ustavi vse vsebine zagotavljati tudi na način, prilagojen senzorno oviranim osebam. Po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov namreč ponudnikom dobrin in storitev ne sme biti naloženo nesorazmerno breme pri zagotavljanju dostopnosti teh dobrin in storitev osebam z invalidnostmi. Po drugi strani predpisi ne določajo standardov, kakšno dostopnost svojih vsebin morajo zagotavljati komercialne televizije ter kabelski operaterji. Zagovornik je zato odločil, da v tem primeru diskriminacije ne more ugotoviti. Je pa na pristojne organe naslovil priporočilo za določitev standardov dostopnosti za senzorno ovirane, ki jih morajo zagotavljati komercialni ponudniki televizijskih vsebin.
Dokumenti:
