Zagovornik načela enakosti je obravnaval pobudo zaposlenega, ki je zatrjeval diskriminacijo in viktimizacijo v smislu povračilnih ukrepov na delovnem mestu zaradi uveljavljanja svojih pravic in opozarjanja na nepravilnosti pri delodajalcu. Predlagatelj je navajal, da mu delodajalec neupravičeno ne izplačuje določenih dodatkov, ga izključuje iz delovnih procesov in izobraževanj ter ga slabše obravnava v primerjavi z drugimi zaposlenimi, pri čemer je kot osebne okoliščine najprej navajal status prijavitelja kršitev, nato pa starost in delovno dobo.
Zagovornik je po preučitvi obsežnega dokaznega gradiva in po večkratni seznanitvi predlagatelja z ugotovitvami presodil, da status prijavitelja domnevnih kršitev in delovna doba ne predstavljata varovanih osebnih okoliščin po ZVarD, medtem ko sama starost brez izkazane vzročne zveze z zatrjevano slabšo obravnavo ne zadošča za ugotovitev diskriminacije. Prav tako ni bila izkazana povezava med ravnanji delodajalca, ki jih predlagatelj dojema kot prikrajšanje, in njegovim ukrepanjem proti diskriminaciji, zato niso bili izpolnjeni pogoji za ugotovitev viktimizacije v smislu ZVarD. Zagovornik je ob tem pojasnil, da zakonska oblika diskriminacije v obliki viktimizacije varuje le primere, ko so posamezniki izpostavljeni povračilnim ukrepom prav zaradi svojega ukrepanja proti diskriminaciji ali zaradi nudenja pomoči diskriminirani osebi. Ker v obravnavanem primeru odločilna vsebinska in vzročna povezava med ukrepanjem proti diskriminaciji in zatrjevanimi povračilnimi ukrepi ni bila izkazana, zatrjevana ravnanja niso pomenila viktimizacije po ZVarD.
Ker predlagatelj ni izkazal elementov, ki bi utemeljevali domnevo diskriminacije ali povračilnih ukrepov, se dokazno breme ni prevalilo na delodajalca. Zagovornik je zato predlog za obravnavo zavrnil.