Na Zagovornika načela enakosti se je obrnil pripadnik romske skupnosti, ki je menil, da je bilo ravnanje policistov na njegovem domu povezano z njegovim etničnim poreklom oziroma dejstvom, da živi v romskem naselju. Zatrjeval je nezakonit vstop policistov na zasebno posest, neprimerno ravnanje do njegove matere in neutemeljeno izdajo plačilnega naloga ter predlagal uvedbo postopka ugotavljanja diskriminacije.
V okviru storitve svetovanja mu je Zagovornik pojasnil, da sta presoja zakonitosti policijskega postopka in presoja diskriminacije dve različni vprašanji. Zagovornik ne more presojati zakonitosti vstopa na zasebno posest, pravilnosti uporabe policijskih pooblastil, utemeljenosti plačilnega naloga ali kazenske odgovornosti policistov. Lahko pa presoja, ali je bilo ravnanje policistov povezano z osebno okoliščino posameznika, v tem primeru z njegovo romsko etnično pripadnostjo.
Etnično profiliranje je oblika prepovedane diskriminacije. Do njega lahko pride, kadar policija posameznika nadzira, preverja ali drugače obravnava predvsem zaradi njegove narodnosti, rase ali etničnega porekla, ne pa zaradi konkretnih in objektivnih okoliščin njegovega ravnanja. Samo dejstvo, da je policijski postopek potekal zoper pripadnika romske skupnosti ali v romskem naselju, pa še ne pomeni diskriminacije. Pomembno je, ali bi policija v primerljivih okoliščinah enako ravnala tudi z osebo, ki ni Rom.
Zagovornik mu je tudi pojasnil, da iz prejete vloge še ni razvidno, katera konkretna dejstva kažejo na povezavo med ravnanjem policistov in etničnim poreklom pobudnika. Za presojo bi bile pomembne zlasti morebitne izjave ali ravnanja policistov, povezana z romsko pripadnostjo, primeri drugačne obravnave oseb, ki niso Romi, ter druge priče ali dokazila, ki bi kazala na etnično profiliranje.
Pobudnika je usmeril tudi na druge pravne poti glede posameznih očitkov, pojasnil pa mu je tudi možnost vložitve formalnega predloga za obravnavo diskriminacije. V postopku po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo velja obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da mora posameznik najprej navesti dovolj konkretnih dejstev, iz katerih je mogoče verjetno sklepati na diskriminacijo, nato pa mora domnevni kršitelj dokazati, da ni ravnal diskriminatorno.