Delodajalec je delavcu, ki je postal starš, odrejal nočno in nadurno delo enako kot drugim zaposlenim. Tako je ravnal kljub temu, da morajo tudi po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) delodajalci upoštevati, da je za odreditev nadurnega in nočnega dela zaposlenemu, ki skrbi za otroka, mlajšega od treh let, dopustno le ob njegovem soglasju. Nadurno in nočno delo je za take zaposlene namreč psihično in fizično bolj obremenjujoče. Zagovornik je v postopku ugotavljanja diskriminacije ugotovil, da je bil delavec zaradi ravnanja delodajalca postavljen v slabši položaj v primerjavi z drugimi zaposlenimi, ki imajo starejše otroke ali otrok nimajo.
