Zagovornik načela enakosti je v okviru svetovalne storitve obravnaval obsežno vlogo posameznika, zaposlenega v zasebnem podjetju, ki je zatrjeval neenako obravnavo in trpinčenje na delovnem mestu. Navajal je, da mu delodajalec z ozirom na njegovo zdravstveno stanje in status delovnega invalida III. kategorije ne omogoča časovne prilagoditve pri koriščenju odmora za malico ter da ne upošteva njegovih potreb po higiensko ustrezno prilagojenem delovnem okolju. Poleg tega je opisal konflikte s sodelavci ter občutke ogroženosti, ki jih je povezoval z njihovo vero, etničnim poreklom in migrantskim statusom, ter očital delodajalcu favoriziranje določenih skupin delavcev.
Po preučitvi navedb in priložene dokumentacije je Zagovornik pojasnil, da iz predstavljenih dejstev ni razvidna vzročna povezava med zatrjevanimi osebnimi okoliščinami posameznika (zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, družbeni položaj) in ravnanji sodelavcev ali vodstva podjetja. Prav tako niso bila izkazana dejstva, ki bi utemeljevala domnevo, da so bili drugi delavci obravnavani ugodneje zaradi svojih osebnih okoliščin. Zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za obravnavo primera v okviru varstva pred diskriminacijo.
Zagovornik je ocenil, da navedbe bolj kažejo na morebitne kršitve delovnopravne zakonodaje, zlasti glede varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu ter zagotavljanja varnega in zdravju prilagojenega delovnega okolja. Posamezniku je svetoval, naj zadevo spremlja pri Inšpektoratu RS za delo, ki njegovo prijavo že obravnava, in po potrebi uveljavlja sodno varstvo ali mediacijo po Zakonu o delovnih razmerjih.