Zagovornik načela enakosti je prejel predlog za obravnavo diskriminacije, v katerem mestni svetnik županu občine očita diskriminacijo zaradi javnih izjav, povezanih z gradnjo športnega igrišča. Svetnik je v javnosti trdil, da bo občina v vrtači njegove krajevne skupnosti vzpostavila deponijo za gradbeni material, kar pa je župan zavrnil z razlago, da gre le za potrebni zasip na kraškem terenu kot predpripravo za gradnjo športnega igrišča in ne za deponijo. Ob tem je župan svetnikove izjave označil za neresnične in namerno škodljive. Svetnik je Zagovorniku navajal, da ga župan obravnava drugače v primerjavi z drugimi občinskimi svetniki in sokrajani zaradi njegovega javnega opozarjanja na romsko idr. problematike ter zaradi njegovega domnevnega nasprotovanja občinskim projektom.
Zagovornik je po preučitvi primera ugotovil, da predlagatelj ni uspel izkazati dejstev, ki bi upravičevala domnevo o diskriminaciji. Po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo mora namreč domnevna žrtev diskriminacije najprej ponuditi dovolj dokazov, ki bi upravičili sum, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Šele nato se dokazno breme prevali na domnevnega kršitelja, ki mora dokazovati, da prepovedi ni kršil. V zadevnem primeru pa predlagatelj ni podal nobenih dokazov, ki bi izkazovali, da je bilo županovo domnevno sporno ravnanje povezano s katero koli njegovo osebno okoliščino. Čeprav je predlagatelj kot možno osebno okoliščino nakazal svoje politično prepričanje, pa tega – razen pripadnosti lokalni politični opoziciji – sploh ni natančno predstavil. Poleg tega Zagovornik v spornem ravnanju župana ni našel nikakršne povezave z nobeno drugo osebno okoliščino, ki bi lahko bila razlog za domnevno diskriminacijo. Tako tudi ni bila izkazan vzročna zveza med morebitno osebno okoliščino predlagatelja in županovimi izjavami. Ker osnovni elementi diskriminacije niso bili izkazani, je Zagovornik ugotovil, da se dokazno breme ni prevalilo na župana, zaradi česar je svoj postopek zaključil z zavrnitvijo predloga za obravnavo.