Na Zagovornika se je obrnila mati, ki ji je druga mati ob prihodu z otrokom v vrtec namenila žaljiv komentar, povezan z romskim oziroma pripisanim etničnim poreklom. Pobudnica je komentar razumela tudi kot odziv na svojo versko pripadnost oziroma nošenje hidžaba. Počutila se je žaljeno in ponižano, navedla pa je tudi, da naj bi se ista oseba do nje podobno vedla že v preteklosti.
Zagovornik je pojasnil, da sta vera oziroma prepričanje in etnično poreklo osebni okoliščini, glede katerih Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD) zagotavlja varstvo. To velja tudi, kadar oseba pripisane osebne okoliščine dejansko nima. ZVarD kot obliko diskriminacije prepoveduje tudi nadlegovanje – nezaželeno ravnanje, povezano z osebno okoliščino, ki žali dostojanstvo osebe in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Vendar vsaka žaljiva ali ponižujoča izjava, povezana z osebno okoliščino, še ne pomeni diskriminacije po ZVarD. Ravnanje se mora zgoditi tudi na področju družbenega življenja oziroma v pravnem razmerju, za katero velja ta zakon.
V obravnavanem primeru komentarja ni izrekla zaposlena oseba ali predstavnica vrtca, temveč druga mati. Iz razpoložljivih informacij ni izhajalo, da bi vrtec pri dogodku sodeloval ali da bi bilo pobudnici oziroma njenemu otroku zaradi njega oteženo uveljavljanje pravic, povezanih z vrtcem. Sama okoliščina, da je bila izjava izrečena v prostorih vrtca, še ne pomeni, da je šlo za ravnanje vrtca ali diskriminacijo na področju vzgoje in izobraževanja.
Zagovornik je ocenil, da je šlo po razpoložljivih informacijah predvsem za zasebno komunikacijo med dvema staršema. ZVarD ne ureja strogo zasebne komunikacije med posamezniki, kadar ta ni povezana z uresničevanjem pravic, pravnih interesov ali ugodnosti na področjih, na katerih zakon zagotavlja varstvo pred diskriminacijo. Opisana izjava zato sama po sebi ni dajala podlage za postopek ugotavljanja diskriminacije pred Zagovornikom.
Pobudnici je svetoval, da lahko drugo mater, če se ob tem počuti varno, jasno opozori na neprimernost komentarja in postavi mejo glede nadaljnje komunikacije. O dogodku lahko obvesti tudi vzgojiteljico oziroma vodstvo vrtca. Vprašanje spoštljive komunikacije med starši se lahko brez javnega izpostavljanja posameznikov na splošni ravni odpre tudi na roditeljskem sestanku ali v svetu staršev. Če bi se podobni dogodki ponavljali, je smiselno zabeležiti njihove okoliščine in morebitne priče ter shraniti pisna sporočila.
Zagovornik je pobudnico seznanil tudi z možnostjo civilnopravnega varstva osebnostnih pravic, če bi se žaljivo ravnanje ponavljalo ali stopnjevalo. Ali so izpolnjeni pogoji za takšno varstvo, je odvisno od vsebine, intenzivnosti in ponavljanja ravnanja, njegovih posledic ter razpoložljivih dokazov. Ena sama žaljiva izjava še ne pomeni nujno, da bi bila civilna tožba uspešna.
Žaljivo ali podobno ravnanje bi lahko glede na vse konkretne okoliščine pomenilo tudi prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru. Zagovornik je pojasnil, da na podlagi prejetega sporočila ni bilo mogoče oceniti, ali so bili v opisanem dogodku izpolnjeni vsi znaki prekrška. Pobudnica se lahko zlasti ob nadaljevanju ali stopnjevanju ravnanja obrne na policijo, ki je pristojna za takšno presojo. V primeru groženj, zasledovanja, nasilja ali občutka ogroženosti pa naj se na policijo obrne nemudoma.
Če bi bila pobudnica ali njen otrok zaradi vere, pripisanega etničnega porekla ali druge osebne okoliščine v prihodnje neenako obravnavana s strani vrtca oziroma njegovih zaposlenih ali bi jima bil omejen dostop do storitev vrtca, pa bi lahko Zagovornik takšno ravnanje posebej presodil z vidika ZVarD.