Na Zagovornika se je obrnilo podjetje z več kot 600 zaposlenimi, ki ima dve večji parkirišči. Eno je neposredno ob vhodu v industrijski kompleks, drugo pa je bolj oddaljeno in višje ležeče, dostop do njega pa je mogoč po stopnicah ali klančini. Podjetje je želelo parkirišče ob vhodu prednostno zagotoviti zaposlenim z invalidnostmi, zaposlenim z začasnimi ali trajnimi gibalnimi omejitvami ter zaposlenim, starejšim od 55 let. Želelo je pridobiti nezavezujoče mnenje Zagovornika, ali bi bila takšna ureditev diskriminatorna do drugih zaposlenih.
Zagovornik je pojasnil, da enaka obravnava ne pomeni vedno popolnoma enake ureditve za vse. Zaposleni, ki oddaljeno parkirišče zaradi invalidnosti ali zdravstvenega stanja uporabljajo bistveno težje oziroma ga ne morejo uporabljati varno, niso nujno v primerljivem položaju z zaposlenimi brez takšnih ovir. Prednostno parkiranje ob vhodu je zato lahko primerna prilagoditev posameznemu zaposlenemu z invalidnostjo, poseben ukrep za izboljšanje položaja določene skupine zaposlenih ali drug objektivno utemeljen in sorazmeren ukrep varovanja zdravja in varnosti. Dejstvo, da morajo drugi zaposleni uporabljati bolj oddaljeno parkirišče, samo po sebi še ne pomeni njihove diskriminacije.
Pri zaposlenih z invalidnostmi je treba presoditi njihovo konkretno potrebo po prilagoditvi. Formalno priznani status invalida pri tem ni nujno edina odločilna okoliščina. Pomembna sta dejanska gibalna oviranost in njen vpliv na varen ter enakovreden dostop do delovnega mesta. Tudi zaposlenim, ki se zaradi poškodbe, operacije, bolezni, nosečnosti ali drugega zdravstvenega razloga začasno težje gibljejo, se lahko bližnje parkiranje omogoči za čas trajanja njihove potrebe.
Zagovornik je podjetju pojasnil, da če bi podjetje prednostno parkiranje uredilo kot splošen ukrep za določeno skupino zaposlenih, bi lahko šlo tudi za poseben ukrep po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo. Tak ukrep mora temeljiti na analizi manj ugodnega položaja, zasledovati legitimen cilj ter biti primeren in potreben za njegovo odpravo. Podjetje mora njegovo upravičenost tudi redno preverjati.
Zagovornik je podjetju pojasnil, da avtomatična prednost vseh zaposlenih, starejših od 55 let, ni nujno ustrezna. Splošna domneva, da se vsi zaposleni po tej starosti težje gibljejo, bi lahko temeljila na stereotipnem povezovanju starosti z zmanjšano telesno sposobnostjo. Zato bi bilo ustrezneje, da je prednostno parkiranje vezano na dejansko gibalno oviranost oziroma drugo objektivno izkazano potrebo. Če bi podjetje želelo starost ohraniti kot samostojno merilo, bi moralo z analizo posebej utemeljiti manj ugoden položaj zaposlenih nad 55 let ter potrebnost in sorazmernost ukrepa.
Podjetju je Zagovornik priporočil, naj pred uvedbo ureditve ugotovi dejanske potrebe zaposlenih in število razpoložljivih mest ter pripravi jasna, objektivna in vnaprej dostopna merila. Če mest ne bi bilo dovolj za vse, naj upošteva predvsem naravo, intenzivnost in trajanje gibalne oviranosti ter možnost varne uporabe oddaljenega parkirišča, ne pa zgolj formalnega statusa posameznika.
Svetoval mu je tudi, naj določi pregleden postopek odločanja, časovno omeji dovoljenja pri začasnih ovirah ter varuje zdravstvene in druge osebne podatke zaposlenih. Zaposlenim naj pravočasno pojasni, da bližnja parkirna mesta niso nagrada ali privilegij, temveč ukrep za odstranjevanje ovir ter zagotavljanje varnega in čim bolj enakovrednega dostopa do delovnega mesta.
Ustrezno utemeljena, pregledna in sorazmerna ureditev, ki prednostno parkiranje zagotavlja na podlagi dejanske gibalne oviranosti oziroma izkazane potrebe, zato po pojasnilu Zagovornika praviloma ne bi pomenila nedovoljene diskriminacije drugih zaposlenih.