Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila anonimna stranka, ki je navajala, da se kot delovni invalid počuti diskriminirano v primerjavi s tistimi osebami, katerih invalidnost je nastopila pred polnoletnostjo. Te imajo po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) zagotovljen stalni prihodek, nadomestilo za invalidnost, ki se jim dodeli v višini seštevka denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, do česar bi bila sicer po Zakonu o socialnih prejemkih (ZSVarPre) upravičena samska oseba brez premoženja (ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev). Takšen dohodek pa ne pripada tako avtomatično osebam, katerih invalidnost je nastopila po polnoletnosti in so tudi že bile delovno zmožne ali tudi aktivne ter se zato obravnavajo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Slednje lahko prejemajo nizko invalidsko pokojnino, ki ne dosega niti višine zneska osnovnega minimalnega dohodka. Tako je tudi v primeru anonimne stranke, ki je navedla, da se prav zaradi takšne svoje situacije počuti diskriminirano. Po ZSVarPre so sicer te osebe lahko upravičene do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, vendar pa morajo za razliko od oseb, ki imajo status invalidnosti po ZSVI, delovni invalidi za dodelitev teh pravic vložiti vlogo na centru za socialno delo. Ta z ozirom na stanje takšnih oseb z invalidnostmi ob izpolnjevanju pogojev, kjer se upošteva tudi premoženje in dolžnost preživljanja teh oseb s strani zavezancev, odloči o dodelitvi denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka za obdobje enega leta. Če pa oseba nima premoženja, ki se upošteva po zakonu, ji lahko obe pravici dodeli trajno, pri čemer center letno preverja morebitne spremembe. Zagovornik je stranki pojasnil, da v njenem primeru ne gre za diskriminacijo, saj sta položaja ljudi z invalidnostmi, ki so nastopile pred ali po polnoletnosti in se zato obravnavajo po različnih zakonih, različni. Za diskriminacijo pa je eden ob bistvenih elementov njenega možnega ugotavljanja primerljivost položajev različno obravnavanih oseb.
