Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka, ki prestaja daljšo zaporno kazen in se zaradi verbalnega in fizičnega nasilja soobsojenk ter po njenem prepričanju nekorektnega in nestrokovnega odnosa zaposlenih čuti diskriminirano. Zagovornik je stranki pojasnil, da ravnanja, četudi so nasilna ali nestrokovna, ne pomenijo diskriminacije, če razlog zanje ni katera od osebnih okoliščin prizadete osebe. Za svoj primer pa stranka teh ni navedla. Le v opisu enega dogodka je omenila svojo vero in norčevanje s strani vodstva. Zagovornik ji je pojasnil, da bi morala to natančneje predstaviti, da bi lahko Zagovornik ugotavljal možnost nadlegovanja kot posebne oblike diskriminacije. Ta po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo pomeni nezaželeno ravnanje, povezano s katero koli osebno okoliščino, ki ima učinek ali namen ustvarjati zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za osebo in žali njeno dostojanstvo. Vendar pa bi morala stranka pred tem na dejstvo, da gre za zanjo nezaželeno ravnanje, vodstvo zapora posebej opozoriti. Povsem mogoče je namreč tudi, da je stranka ravnanje oziroma odnos vodstva napačno interpretirala. Če pa bi vodstvo po njenem opozorilu vztrajalo pri spornem ravnanju oziroma nadaljevalo z njim, bi to lahko dejansko pomenilo nadlegovanje. Zagovornik je zato stranki predlagal, da v tem primeru pri njem vloži predlog za obravnavo diskriminacije.
