Zagovornik načela enakosti je prejel dopis, v katerem je posameznik predstavil situacijo glede predlagane določbe hišnega reda v večstanovanjski stavbi, o kateri naj bi kmalu odločali na zboru etažnih lastnikov. Določba bi etažnim lastnikom prepovedovala organizacijo, oglaševanje ali prijavljanje političnih organizacij ter verskih in političnih srečanj in dogodkov v skupnih in zasebnih prostorih brez soglasja vseh etažnih lastnikov. Namen tega pravila je ohranjanje politične in verske nevtralnosti skupnih prostorov ter spoštovanje različnih prepričanj stanovalcev. Navedeni posameznik je najemodajalec enega o dveh poslovnih prostorov omenjene stavbe, najemnik pa je politična stranka, ki prostor uporablja tudi kot poslansko pisarno. Zagovornika je povprašal za mnenje glede navedene določbe hišnega reda, pri čemer je nakazal, da bi lahko šlo za kršitev načela enakosti in pravice do svobode izražanja.
Zagovornik je stranki pojasnil, da je njegova pristojnost omejena na primere diskriminacije, ki temeljijo na osebnih okoliščinah (npr. vera, politično prepričanje). V obravnavanem primeru pa ni bilo izkazano, da bi določba neenako obravnavala kogar koli od etažnih lastnikov na podlagi njihovih osebnih okoliščin. Pravilo velja enako za vse etažne lastnike, prav tako pa tudi ni izkazano, da bi bil kdorkoli izmed njih zaradi sporne določbe v slabšem položaju od drugih zaradi katere od svojih osebnih okoliščin (tudi ne vere ali (političnega) prepričanja). Zato je Zagovornik stranki pojasnil, da v njenem primeru ne gre za diskriminacijo.
Kljub temu pa je Zagovornik opozoril na morebitne druge pravne vidike omenjenih določb predlaganega hišnega reda. Poudaril je, da morajo biti pravila, ki jih etažni lastniki določijo med seboj, skladna z Ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, kot določa Obligacijski zakonik. Pri tem je izpostavil, da je zlasti vprašljiv del sporne določbe hišnega reda, ki zahteva 100-odstotno soglasje etažnih lastnikov za izvedbo določenih dejavnosti tudi v zasebnih prostorih, kar morda ni v skladu s Stanovanjskim zakonom in Stvarnopravnim zakonikom. Pristojnost za presojo skladnosti teh določb s stanovanjskim pravom pa ima Inšpektorat za stanovanja in ne Zagovornik. Zato je Zagovornik stranko usmeril nanj.
Zagovornik je tudi opozoril, da skupni prostori večstanovanjske stavbe niso javni prostor, zato se nanje ne more neposredno nanašati ustavna pravica do svobode javnega izražanja (npr. političnih ali verskih stališč). Vendar Ustava zagotavlja tudi svobodo zasebnega izražanja (svojih stališč) in svobodo veroizpovedi, kar postavlja vprašanja o upravičenosti omejevanja dejavnosti v zasebnih prostorih.
Zagovornik je zaključil, da v obravnavanem primeru ni podlage za ukrepanje zaradi diskriminacije, saj določba hišnega reda ne povzroča neenake obravnave na podlagi osebnih okoliščin. Hkrati pa je opozoril, da je vsebinska presoja ustreznosti takšne določbe v pristojnosti stanovanjskega inšpektorata, zlasti v delu, ki bi lahko posegal v pravice etažnih lastnikov v zasebnih prostorih.