Na Zagovornika se je obrnil pobudnik s priznanim statusom begunca, ki je zatrjeval, da je bil pri večkratnem opravljanju praktičnega dela vozniškega izpita, ki je pogoj za zamenjavo tujega za slovensko vozniško dovoljenje, diskriminiran zaradi svojega državljanstva, narodnosti oziroma etničnega porekla ter invalidnosti. Navajal je, da so ga inštruktorji vožnje, člani izpitnih komisij ter pristojni organi obravnavali drugače kot druge kandidate, zaradi česar mu že več let ni uspelo pridobiti slovenskega vozniškega dovoljenja.
Zagovornik je pojasnil, da za ugotovitev diskriminacije ne zadoščajo domneve ali občutki nepravične obravnave, temveč morajo biti zatrjevana ravnanja podprta z dejstvi in dokazi, ki upravičujejo domnevo, da je bila slabša obravnava povezana z varovano osebno okoliščino. V konkretnem primeru pobudnik ni predložil dokazov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so bila ravnanja inštruktorjev, izpitnih komisij ali drugih pristojnih oseb motivirana z njegovim državljanstvom, narodnostjo, etničnim poreklom ali invalidnostjo. Zato pogoji za obravnavo diskriminacije niso bili izpolnjeni.
Obenem je Zagovornik poudaril, da opisane okoliščine lahko vzbujajo pomisleke glede strokovnosti, pravičnosti ali zakonitosti ravnanja pristojnih oseb, vendar presoja teh vprašanj sodi v pristojnost drugih organov.