Na Zagovornika načela enakosti se je obrnila stranka, ki je zatrjevala, da zahteva centrov za socialno delo, po kateri se morajo tiste osebe z invalidnostjo, ki so upravičene do dodatka za pomoč in postrežbo (DPP), odreči polovici tega prejemka, da bi lahko bile upravičene do osebne asistence (OA), predstavlja krajo neodtujljive pravice teh oseb s strani Vlade oziroma ministra za socialne zadeve. Po prepričanju stranke bi moralo za vse osebe z invalidnostmi veljati enako – ali je OA brezplačna storitev ali pa morajo zanjo vsi enako plačati. V primerjavi s tistimi upravičenci do OA, ki ne prejemajo DPP, naj bi bili tako tisti upravičenci, ki DPP prejemajo, a morajo polovico zneska nameniti za sofinanciranje OA, diskriminirani.
Zagovornik je stranko opozoril, da zahteva po sofinanciranju OA s polovico DPP izhaja iz določbe Zakona o osebni asistenci. Pojasnil je, da je potrebno upoštevati, da DPP predstavlja denarni prejemek, katerega namen je kritje stroškov nudenja tuje nege in pomoči, nujne za zadovoljevanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb upravičenca, kot to izhaja iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker takšno nego in pomoč v določenem delu omogoča prav OA, je tako smiselno pričakovati, da se prav za to storitev porabi del DPP. Zakonodajalec je ocenil, da je za to potrebno izplačati polovico DPP. Za osebe, ki ne prejemajo DPP ali podobnega prejemka, pa velja zgolj splošno določilo, po katerem se sredstva za financiranje storitev OA zagotovijo v proračunu Republike Slovenije.
Zagovornik je stranki posebej pojasnil še, da primerjava obravnave upravičenca do OA, ki ne prejema DPP, in upravičenca do OA, ki DPP prejema, ne razkriva diskriminacije slednjega, saj je ta primerjava neustrezna, ker sta ti dve osebi v različnih položajih. Tisti, ki prejema DPP, že ima sredstva, ki so (deloma) namenjena prav kritju stroškov OA, kolikor ta predstavlja (vsaj polovični del) storitev tuje nege in pomoči, ki jo taka oseba potrebuje. DPP namreč zajema finančna sredstva, ki jih država namenja upravičencu za kritje omenjenih stroškov. Ker država z omogočanjem storitev OA tudi te zagotovi taki osebi, je smiselno, da se ji del stroškov (polovico DPP) za izvajanje storitev OA, za katere se sredstva zagotavljajo iz proračuna RS, povrne – saj polovica DPP, ki ga prejema upravičenec do OA, dejansko predstavlja del finančnih sredstev za izvajanje storitev OA, ki jih zagotavlja država. Oseba, ki ne prejema DPP ali podobnega prejemka, pa torej od države ne prejema nobenega prejemka, ki je sicer namenjen (v polovičnem delu) plačilu stroškov OA. Ko osebe, ki prejemajo DPP, polovico tega prejemka namenjajo za sofinanciranje OA, niso na slabšem v primerjavi s tistimi, ki nimajo tega prejemka, da bi z njim (v polovičnem znesku) sofinancirali OA. Če pa bi slednji morali kljub temu v višini, ki je enaka polovici ustreznega DPP, iz dela svojih osebnih dohodkov (npr. plače, nadomestila ali pa denarne socialne pomoči) sofinancirati OA, bi bili prav oni v primerjavi s tistimi, ki prejemajo DPP, na slabšem. Prejemnikom DPP namreč ni potrebno OA sofinancirati z delom svojega osebne dohodka – pokojnine, temveč s polovico svojega DPP kot posebnega prejemka (ki ni del pokojnine).
