Zagovornik je opravil oceno diskriminatornosti določb 68. člena Zakona o zdravilih (ZZdr-2) in 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) v povezavi z 20. členom Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP). Predlagatelj ocene teh predpisov je zatrjeval diskriminacijo otrok, katerih starši bi radi pred obveznim cepljenjem temeljito preverili, ali je cepivo za njihove otroke res varno, v primerjavi z otroki staršev, ki tega ne preverjajo tako vestno. Zatrjeval je, da navedeni predpisi onemogočajo preverbo varnosti in učinkovitosti cepiva, posledica pa je, da otroci staršev, ki se zaradi domnevne nedostopnosti podatkov o cepivu odločijo, da svojih otrok ne bodo cepili, ne smejo v javni vrtec. Otroci drugih staršev so cepljenja deležni in se lahko vpišejo v vrtec. Zagovornik je v oceni pojasnil, da navedeni predpisi vsem omogočajo dostop do določenih informacij o cepivu in da ne onemogočajo dostopa na podlagi osebnih okoliščin tistih, ki bi jih sestava cepiva zanimala. Zato je ocenil, da predpisi niso diskriminatorni po ZVarD. Pojasnil je tudi, da o utemeljenosti zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja pri določenem otroku ne odločajo starši, saj gre za strokovno medicinsko vprašanje, lahko pa podajo predlog, da se cepljenje opusti. V javni vrtec in v javno sofinancirane programe zasebnega vrtca se lahko vključijo vsi otroci, ki so opravili predpisano cepljenje, ter tisti necepljeni otroci, ki niso cepljeni iz medicinskih razlogov, zato tudi v tem primeru ne moremo govoriti o diskriminaciji na podlagi katere od osebnih okoliščin otroka.
