Po Zakonu o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI) polnoletnim osebam, ki si zaradi invalidnosti in nezmožnosti za delo ne morejo zagotavljati socialne varnosti in se vključevati v družbo, pripada nadomestilo za invalidnost ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Do tega nadomestila pa niso upravičene za delo nezmožne osebe z duševnimi boleznimi, katerih bolezensko stanje je trajno in se izboljšanja ne pričakuje. Po ZSVI jim namreč ni možno dodeliti statusa invalida. Zagovornik je ocenil, da je takšna ureditev diskriminatorna, saj je položaj teh oseb primerljiv z drugimi osebami, ki jim je status invalida po ZSVI možno priznati.
Zagovornik načela enakosti je prejel predlog za obravnavo domnevne diskriminacije pri dodelitvi statusa invalida po ZSVI in s tem povezanih pravic. Kot je navedla predlagateljica, je bil posamezniku z neozdravljivo duševno boleznijo, ki ni zmožen delati, v postopku priznanja statusa invalida po ZSVI ta sprva priznan, kasneje pa odvzet, saj v 3. členu zakona ni navedeno, da bi lahko status invalida po tem zakonu imele tudi osebe z duševnimi boleznimi. Po mnenju predlagateljice to ni skladno z načelom prepovedi diskriminacije, saj da so posamezniki z določenimi osebnimi okoliščinami neupravičeno izključeni iz pravic po ZSVI, čeprav so v primerljivem položaju s tistimi, ki jim pravice po ZSVI pripadajo.
Zagovornik je v oceni diskriminatornosti predpisa ocenil, da gre v tem primeru za različno obravnavo oseb v primerljivem položaju in zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin. Po Konvenciji o pravicah invalidov, ki jo je Slovenija podpisala leta 2008, so namreč osebe z invalidnostmi tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, če je duševna okvara dolgotrajna in vpliva na posameznikovo sposobnost, da polno in učinkovito sodeluje v družbi. V 3. členu ZSVI pa te osebe niso naštete kot tiste, ki bi jim status invalida pripadel že po tem zakonu.
Zagovornik je zato postopek ocene diskriminatornosti predpisa nadaljeval z ocenjevanjem, ali je morda takšna različna obravnava upravičena in predstavlja dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije. Za potrditev takšne izjeme je nujno, da je neenaka obravnava uvedena zaradi zasledovanja legitimnega cilja, sprejeti ukrepi pa morajo biti ustrezen, edini možen in sorazmeren način za dosego tega cilja.
Na njegovo poizvedbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odgovorilo, da je obravnavana ureditev ustrezna, saj lahko posamezniki status invalida pridobijo po različnih zakonih. Nezaposljive osebe z različnimi osebnimi okoliščinami so lahko upravičene do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), ki skupaj znašata toliko kot nadomestilo za invalidnost po ZSVI. Razlika je, da je pri dodelitvi nadomestila za invalidnost po ZSVI dovolj že status invalida in se posameznikovo premoženjsko stanje ne upošteva, medtem ko pri ZZRZI se. Ministrstvo ni navedlo, da se s takšno ureditvijo zasleduje kak poseben cilj.
Zagovornik je zato ocenil, da je konkretna različna obravnava oseb v primerljivih položajih neupravičena in zato diskriminatorna. Tudi osebam z neozdravljivimi duševnimi boleznimi, ki si ne morejo zagotavljati sredstev za lastno preživljanje, bi moral po njegovi oceni pripadati status invalida po ZSVI ter s tem pravica do prejetja nadomestila za invalidnost že na podlagi statusa invalida in ne glede na njihovo premoženjsko stanje. Zagovornik je ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočil, naj predlaga spremembo ureditve tako, da bodo do statusa invalida po ZSVI upravičene tudi osebe z dolgotrajno duševno boleznijo, ki zaradi svoje invalidnosti ne morejo samostojno opravljati večine ali vseh življenjskih potreb ter si zagotavljati sredstev za preživljanje in se brez pomoči ne morejo enakovredno vključevati v družbo.
To je kratek povzetek ocene, ki je skupaj s priporočilom dostopna na https://zagovornik.si/izdelki/zakon-o-socialnem-vkljucevanju-invalidov-po-oceni-zagovornika-diskriminatoren/.
Foto: STA
