Državljanka Irana, ki živi in dela v Sloveniji, je na eni izmed slovenskih bank želela odpreti osebni račun. Banka jo je zavrnila samo zaradi njenega državljanstva. V postopku ugotavljanja diskriminacije je banka Zagovorniku pojasnila, da lahko samo na tak način zmanjša tveganje, da bi tuje banke, s katerimi sodeluje, zaradi morebitnih spornih transakcij katere od njenih strank prekinile sodelovanje z njo zaradi nespoštovanja mednarodnih sankcij proti Iranu. Zagovornik tej razlagi ni sledil. Ugotovil je, da bi banka zmanjšanje izpostavljenega tveganja lahko dosegla z milejšim ukrepom povečanega spremljanja poslovanja obravnavane stranke. Zato je odločil, da je z zavrnitvijo odprtja osebnega računa ravnala prestrogo in kršila prepoved diskriminacije zaradi osebne okoliščine državljanstva.
Na Zagovornika se je obrnila državljanka Irana, ki več let živi in dela v Sloveniji, saj ji je ena izmed slovenskih bank zavrnila odprtje osebnega plačilnega računa samo zaradi njenega državljanstva.
Zagovornik je zato uvedel postopek ugotavljanja diskriminacije, v katerem mu je banka pojasnila, da je bilo njeno ravnanje edini možen način obvladovanja tveganj s področja pranja denarja in financiranja terorizma in tudi edini način za preprečitev možnosti, da bi ameriške banke, s katerimi banka sodeluje in prek njih izvaja mednarodni plačilni promet, zaradi spornih transakcij katerega od njenih komitentov prekinile sodelovanje z banko zaradi nespoštovanja mednarodnih sankcij proti Iranu. Trdila je, da je treba njeno ravnanje obravnavati kot dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije po 13. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo, saj da je pri svojem delovanju zasledovala legitimne cilje in za doseganje teh ciljev izbrala tudi ustrezno in edino možno sredstvo.
Med postopkom banka Zagovorniku ni dala konkretnih dokazil, da mora za zagotovitev spoštovanja sankcij proti Iranu onemogočati odprtje transakcijskega računa vsem, ki so državljani Irana, ali da ji pogodbe s tujimi bankami dejansko prepovedujejo poslovanje z državljani določenih držav zgolj zaradi njihovega državljanstva.
Zagovornik je zato ugotovil, da zavrnitev odprtja transakcijskega računa ni bila edina možna pot za doseganje izpostavljenih legitimnih ciljev, saj bi banka te cilje dosegla tudi z ustreznim spremljanjem in pregledovanjem poslovanja stranke, za katero je domnevala povečano tveganje za sporne transakcije. K temu napotujejo tudi smernice Banke Slovenije glede preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, v katerih ta banke opozarja tudi pred neupravičenim preprečevanjem dostopa do finančnih storitev.
Na podlagi tega je Zagovornik sklenil, da ravnanja banke ni možno obravnavati kot dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije, in odločil, da je banka stranko diskriminirala zaradi njene osebne okoliščine državljanstva.
To je kratek povzetek odločbe Zagovornika, ki je v tem primeru ne objavljamo zaradi varovanja poslovnih skrivnosti banke.
