Zagovornik v postopku ugotavljanja diskriminacije stanovalcev domov za starejše občane (DSO), ki so zboleli za covidom-19, ni potrdil navedb, da jim je bilo zaradi njihove starosti, zdravstvenega stanja in kraja prebivanja bolnišnično zdravljenje onemogočeno, čeprav bi ga potrebovali. Ugotovil je, da ministrstvo za zdravje s priporočilom za pripravo ocen stabilnosti napredovane in neozdravljive kronične bolezni za stanovalce DSO v prvem valu epidemije ni povzročilo diskriminacije. Diskriminatorno niso ravnali niti zdravstveni delavci DSO, ki so delovali na podlagi priporočil ministrstva.
Zagovornik načela enakosti je bil 20. maja 2020 obveščen o članku v reviji Mladina z naslovom »Odpisani z dekretom«, iz katerega je izhajalo, da so bili spomladi leta 2020 v okviru ukrepov za zajezitev širjenja novega koronavirusa diskriminirani stanovalci DSO. Na podlagi navodil ministrstva za zdravje, ki je zdravstvenemu osebju DSO priporočilo pripravo zdravstvene ocene posameznega stanovalca doma, naj bi za nekatere izmed njih že vnaprej odredili, da jim zaradi njihove starosti in zdravstvenega stanja v primeru okužbe z novim koronavirusom zdravljenje v bolnišnici ne bo pripadalo.
Zagovornik je zaradi teh navedb uvedel postopek ugotavljanja diskriminacije. Preveril je, ali so bili stanovalci DSO zaradi njihove starosti, zdravstvenega stanja in kraja stalnega prebivanja slabše obravnavani na področju dostopa do zdravstvenih storitev.
V postopku je pridobil pojasnila ministrstva za zdravje ter ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Obrnil se je tudi na Skupnost socialnih zavodov, Zbornico zdravstvene in babiške nege, na splošne bolnišnice in univerzitetna klinična centra, na nekatere domove za starejše občane, na zastopnike pacientovih pravic in na predstojnika Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana.
Na podlagi prejetih pojasnil in dokazov ni mogel potrditi, da bi bilo stanovalcem DSO zgolj na podlagi njihovih osebnih okoliščin starosti, zdravstvenega stanja in kraja bivanja poseženo v pravico do bolnišnične obravnave. Obsežni odgovori različnih ustanov in organizacij so pokazali, da so bili stanovalci DSO, ki so bolnišnično zdravljenje potrebovali in je bil takšen način zdravstvene obravnave smiseln, nanj tudi napoteni.
Posebna organizacija zdravstvene oskrbe v DSO po ugotovitvah Zagovornika torej ni pomenila avtomatične izključitve stanovalcev iz bolnišnične zdravstvene obravnave. Zato je sklepno ugotovil, da priporočila ministrstva za zdravje o pripravi ocen stabilnosti napredovale in neozdravljive kronične bolezni stanovalcev DSO niso predstavljala navodil za diskriminacijo.
Zagovornik je prav tako ugotovil, da ravnanje zdravstvenega osebja DSO, ko je delovalo na podlagi priporočil ministrstva, tudi ni bilo diskriminatorno. Najprej zato, ker ni ugotovil posega v pravico stanovalcev DSO do ustrezne zdravstvene obravnave – tudi bolnišnične, če je bila potrebna. Hkrati pa iz navedb DSO in bolnišnic izhaja, da so bili zaradi covida-19 hospitalizirani tudi stanovalci DSO, stari čez 80 in 90 let, kar kaže, da starost stanovalcev ni bila odločilni dejavnik pri morebitni odklonitvi bolnišničnega zdravljenja.
Predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana prof. dr. Marko Noč je Zagovorniku med drugim pojasnil, da je sicer pri presoji o napotitvi bolnikov v bolnišnico pomembno njihovo splošno zdravstveno stanje, še posebej stanje kroničnih bolezni. V določenih primerih je glede na splošno stanje bolnika po stališču zdravniške stroke ustrezna zdravstvena obravnava tudi paliativna oskrba.
Zagovornik v odločbi še navaja, da njegove ugotovitve ne izključujejo možnosti, da je bila pri katerem od stanovalcev DSO morda storjena strokovna napaka pri zdravljenju. Odločanje o strokovnih napakah pa ne sodi v polje diskriminacije in torej presega pristojnosti Zagovornika.
Pojasnjuje tudi, da o diskriminaciji ne moremo govoriti v primeru različne obravnave bolnikov na podlagi njihovih različnih zdravstvenih stanj, ko ta stanja bistveno vplivajo na izbiro in pogojujejo načina zdravljenja. Zdravstvenega stanja, ki vpliva na izbiro zdravljenja bolnikov z določeno akutno boleznijo, namreč ni možno obravnavati kot osebno okoliščino, ki je zaradi Zakona o varstvu pred diskriminacijo ne bi bilo dopustno upoštevati pri odločanju o načinu zdravljenja. Različna zdravstvena stanja utemeljeno terjajo različno zdravstveno obravnavo, zato takšna različna obravnava posameznikov na podlagi njihovih specifičnih zdravstvenih stanj v skladu z zakonom ne predstavlja diskriminacije.
To je le kratek povzetek odločbe, ki je v celoti dostopna na povezavi https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2021/12/ODLOCBA-Zagovornik-pri-zdravstveni-obravnavi-stanovalcev-DSO-s-covidom-19-ni-ugotovil-diskriminacije.pdf.
