Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede med drugim določa, da so lahko za svoje delo ocenjeni tudi tisti javni uslužbenci, ki dela niso opravljali več kot šest mesecev, vendar le, če je to bilo zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva. Zaradi te določbe so v slabšem položaju tisti javni uslužbenci, ki so z dela dolgo odsotni zaradi drugačnih zdravstvenih stanj, invalidnosti, starševstva in družinskega statusa. Zagovornik je ocenil, da je takšno razlikovanje pri ocenjevanju javnih uslužbencev neupravičeno. Ministrstvu za javno upravo je priporočil, naj uredbo spremeni in odpravi diskriminacijo.
Prijaviteljica domnevne diskriminacije je Zagovorniku navedla, da je bila kot javna uslužbenka v določenem koledarskem letu več kot pol leta odsotna z dela zaradi bolezni, ki ni bila posledica poškodbe pri delu ali drugače povezana z njenim poklicem. Zato za tisto leto ni prejela ocene delovne uspešnosti, ki je podlaga za napredovanje javnih uslužbencev.
Kot je zapisala, je bilo to zaradi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Ta namreč med drugim določa, da lahko javni uslužbenci, ki dela niso opravljali več kot pol leta, oceno delovne uspešnosti prejmejo le, če je bila njihova odsotnost posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva (porodniškega dopusta).
Prijaviteljica diskriminacije je izrazila prepričanje, da bi morala oceno dobiti tudi sama, saj njena bolezen oziroma njeno zdravstveno stanje po Zakonu o varstvu pred diskriminacijo in Zakonu o delovnih razmerjih prav tako kot poklicne bolezni ali poškodbe pri delu spada med osebne okoliščine, zaradi katerih nihče ne bi smel biti deležen slabše obravnave.
Zagovornik je v postopku ocene diskriminatornosti uredbe preveril, ali bi lahko navedeno razlikovanje med javnimi uslužbenci, ki so bili zaradi svojih osebnih okoliščin z dela odsotni več kot šest mesecev, obravnavali kot dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije. Za takšno izjemo gre takrat, ko se za doseganje določenega legitimnega cilja sprejme ukrep, ki je ustrezen, nujno potreben in sorazmeren način za doseganje tega cilja.
Kot je ugotovil Zagovornik, je položaj javnih uslužbencev, ki po uredbi še prejmejo oceno kljub dolgotrajni odsotnosti, in tistih, ki je ne, v bistvenem enak. V obeh primerih gre za to, da javni uslužbenci zaradi svoje osebne okoliščine več kot šest mesecev ne opravljajo dela. Uredba pa določa boljšo obravnavo nekaterih uslužbencev z določenimi osebnimi okoliščinami v primerjavi z drugimi, ki imajo drugačne osebne okoliščine, kot je to trdila prijaviteljica diskriminacije.
Zagovornik je ocenil, da je to neustrezno, saj je z vidika prepovedi diskriminacije nepomembno, kako in zakaj nastane določena osebna okoliščina, zaradi katere določeni javni uslužbenec ne more na delo več kot pol leta. Vedno, ko je takšna dolga odsotnost z dela povezana s katero izmed osebnih okoliščin uslužbenca, ta zaradi tega ne bi smel biti deležen slabše obravnave v primerjavi z drugimi, ki take osebne okoliščine nimajo.
V postopku ocene Ministrstvo za javno upravo Zagovorniku ni predstavilo argumentov, na podlagi katerih bi ugotovljeno razlikovanje lahko obravnavali kot dopustno izjemo od prepovedi diskriminacije. Zato je Zagovornik ocenil, da je obstoječa ureditev neutemeljena in diskriminatorna do vseh tistih uslužbencev, ki zaradi svojih osebnih okoliščin zdravstvenega stanja, invalidnosti, starševstva in družinskega skrbstva niso mogli opravljati dela več kot pol leta, čeprav to ni bilo zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali varstva novorojenca. Ministrstvu je priporočil, naj uredbo spremeni in odpravi diskriminacijo.
To je kratek povzetek ocene, ki je v celoti objavljena na https://zagovornik.si/izdelki/zagovornik-ocenil-da-je-ureditev-ocenjevanja-javnih-usluzbencev-diskriminatorna/.
