V prometni zakonodaji je za vožnjo s pretečenim vozniškim dovoljenjem predvideno strogo kaznovanje voznikov, ki imajo v dovoljenju zavedeno, da pri vožnji rabijo očala. Vozniki, ki za vožnjo prav tako rabijo očala, a so slabovidni postali po pridobitvi vozniškega dovoljenja in zato te oviranosti v vozniškem dovoljenju še nimajo zabeležene, za enak prekršek prejmejo več kot desetkrat nižjo globo. Zagovornik je ocenil, da ureditev ni diskriminatorna glede na čas pridobitve slabovidnosti. Kot je ugotovil, je razlikovanje med skupinama upravičeno. Zakonodaja pa predvideva tudi možnost naknadnega vpisa omejitve veljavnosti vozniškega dovoljenja pri tistih, ki so slabovidni postali po tem, ko so ga že pridobili.
Zagovornika načela enakosti je prijavitelj diskriminacije opozoril na domnevno neupravičeno različno obravnavo voznikov, ki pri vožnji potrebujejo očala. Navedel je, da ima skupina voznikov, ki so bili slabovidni že ob pridobivanju vozniškega dovoljenja, to dovoljenje z omejenim rokom trajanja. Obdobno ga morajo podaljševati z opravljanjem zdravniških pregledov. Vozniki, ki so ravno tako slabovidni, a se jim je vid poslabšal po pridobitvi vozniškega dovoljenja, pa imajo dovoljenje z neomejenim rokom trajanja, čeprav predstavljajo enako nevarnost v prometu. Prijaviteljev glavni očitek o diskriminaciji se je nanašal na obravnavo v primeru prometnega prekrška vožnje s pretečenim vozniškim dovoljenjem. Kot je navedel, je za prvo skupino pri takem prekršku predviden zaseg vozila, tablic in globa 500 evrov. Vozniki iz druge skupine pa bi ob istem prekršku dobili le globo v višini 40 evrov.
Zagovornik je zaradi navedb opravil oceno diskriminatornosti tistih določb zakona o voznikih in zakona o pravilih cestnega prometa, ki to urejata. Preveril je, ali je ureditev diskriminatorna na podlagi osebne okoliščine nastanka slabovidnosti kot osebne okoliščine zdravstvenega stanja.
Ob proučitvi zadeve je najprej ugotovil, da imetniki vozniških dovoljenj z omejitvijo in brez omejitve veljavnosti niso v primerljivem položaju, da bi pri tej različni obravnavi sploh lahko govorili o diskriminaciji. Vozniki iz prve skupine imajo namreč vozniško dovoljenje, ki je z razlogom takšno z omejenim rokom trajanja in vezano na opravljanje obdobnih zdravstvenih pregledov. Vozniška dovoljenja drugih pa utemeljeno nimajo omejenega trajanja, saj ob pridobivanju dovoljenja ni bilo razlogov za to, da bi jim veljavnost omejili.
Po oceni Zagovornika je upravičeno tudi razlikovanje pri kaznovanju vožnje s pretečenim vozniškim dovoljenjem z omejenim ali neomejenim rokom veljavnosti. Vožnja z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, vezanim na redne zdravstvene preglede, namreč potencialno predstavlja neprimerljivo večje tveganje v prometu kot vožnja s preteklim vozniškim dovoljenjem, katerega veljavnost ni pogojena z obdobnimi zdravstvenimi pregledi.
Poleg tega je Zagovornik ugotovil, da zakon o voznikih omogoča, da se tudi tistim, ki se jim je vid poslabšal po pridobitvi vozniškega dovoljenja, naknadno vpiše omejitev veljavnosti vozniškega dovoljenja. To se zgodi na podlagi napotitve na zdravniški pregled na pobudo upravne enote, ki ukrepa po obvestilu policije, tožilstva, sodišča, zdravstvenega zavoda, osebnega zdravnika, zdravnika specialista ali delodajalca, oziroma na pobudo osebnega zdravnika ali zdravnika specialista. Zagovornik je ugotovil tudi, da so predvidene kazni v primeru prekrška vožnje s pretečenim vozniškim dovoljenjem, ki ga stori oseba, ki je napotena na tak zdravniški pregled, enake kot za tiste, ki imajo omejitev veljavnosti vozniškega dovoljenja že, odkar so ga pridobili. Zato je ocenil, da ocenjevana ureditev ni diskriminatorna.
To je kratek povzetek ocene, ki je objavljena na https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2024/06/Ocena_Razlicna-obravnava-slabovidnih-voznikov-pri-voznji-s-poteklim-vozniskim-dovoljenjem-ni-diskriminacija.pdf.
